Preišči ta spletni dnevnik

petek, 06. januar 2017

Vprašanja

Za to leto nimam nikakršnih sklepov. Življenje drvi mimo z neizprosno hitrostjo in jaz z njim. Če se ustavim, začutim, kako sem izčrpana in izvotlena, zato se raje ne zadržujem v vakuumu počitka in razmišljanj. Razen zjutraj, ko mi koledar od prvega januarja naprej, zastavi vprašanje.
1. Kaj je bila prelomnica v vašem življenju?
Ni mi treba dolgo razmišljati: to je bila odločitev, da se odselim na Nizozemsko. Ostalo je zgodovina.
2. Katero značajsko lastnost bi si želeli imeti?
Ko bi le bila bolj samozavestna, sem v hipu pomislila včeraj. Življenje bi bilo lažje brez večnega omahovanja, vedno v toplem in zadušljivem objemu območja udobja.
3. Katerih počitnic se najraje spominjate? Ob tem vprašanju so se mi naenkrat porodili trije odgovori. Poletne počitnice 2015, zadnje z Willemom, zadnje z Jelkinim in Antoniejevim papom. Počitnice 2016, ko smo bili prvič brez njega in smo ne le preživeli, marveč nam je uspelo celo tu pa tam uživati v bovškem poletju. Počitnice 2013, ko smo šli med drugim v Olimje, kjer smo uživali vsi, tudi nona Anica. Odločila sem se za slednje.
4. Do katerega leta bi radi živeli? Do devetdesetega. Glih sem dobro čez polovico. Recimo. Upam.
5. Kaj je prvo, kar storite zjutraj? Izpraznim pomivalni stroj. Dobrodošli v mojem predvidljivem življenju.
6. Kdaj ste nazadnje naredili nekaj prvič? Po tem vprašanju sem se odločila, da bom prvič v življenju naredila sarme. Predvčerajšnjim so dobro uspele. Pa mi nona Anica ob večerji reče: 'Se spomniš, kako si jih pred leti prismodila?' Presneto!!!! Očitno sem zažgane sarme dobro potlačila. Nona Anica ima izvrsten spomin. Morda je za Jelko in Antonieja bolje, da ne dočakam devetdesetega leta. Če bo šlo tako naprej, bom pred svojim sedemdesetim senilna kot prostozidarska loža.


2 komentarja:

  1. Glede samozavesti: moje izkušnje pravijo, da nam je izseljenkam koristno biti samozavestne navznotraj, skrivaj, na zunaj pa še vedno oddajati signale rahlega pomanjkanja samozavesti.
    Obstajajo še cele generacije žensk, ki so bile vzgajane v "majhne, ljubke dečve, ki prisrčno cvilijo ob vsaki bližini otrok in ljubkih živali, se derejo zaradi pajkov in govorijo neumnosti v prisotnosti moških, da ti ne fašejo erektilne insuficience".
    Domorodci obeh spolov, vajeni tovrstnega tipa ženske, hitro zamerijo vsakršno odstopanje, zato je nabolje natrenirati plašen pogled, da odtujenost ni prevelika.

    Tudi mlajše generacije ne marajo tuje konkurence v lastni državi, zato je pametno zgledati mičken manj kompetentna, samozavestna od njih. Zadnje čase je veliko govora o sindromu šarlatanke ("imposter syndrom"), po katerem predvsem ženske ne znamo verjeti, da smo res sposobne in nam trudi lastnega dela res pripadajo. Vsaj v tujini imajo sindrom šarlatanke domačini v odnosu do nas, saj nas na vsak način hočejo in morajo videti kot manj sposobne in nezaslužne za lasten uspeh ali znanje (vključno z znanjem njihovega maternega jezika), ker sicer dobijo krizo.

    Tako da, samozavest je precenjena. :-) (sorry za rant)

    OdgovoriIzbriši