Preišči ta spletni dnevnik

nedelja, 20. avgust 2017

Potolčena, a pokonci

Ogledala sem si film Poredne mame, kar je dobra novica. Ne do konca, ker sem nekje na sredi filma zakinkala. Kar je tudi dobra novica.
Po padcu se moraš pobrati. Umetnost je v tem, da si upaš zamajati, čeprav imaš občutek, da te nihče ne bo ujel. Vsaj na tla lahko v vsakem primeru računaš. S pomočjo prijateljice, strokovnjakinje in dveh dobrih sodelavk sem se skobacala na noge, kaj pa naj.
Saj ne da bi bilo vse v najlepšem redu, a bolje je. Preživela sem tudi prvo rutinsko kontrolo socialne zavarovalniške banke, ki mi vsak mesec odmeri vdovsko pokojnino. Kontrola... Ah ja, vsake toliko morajo preveriti, če je Willem še vedno mrtev... Prijazni dami sta mi med kratkim formalnim obiskom razložili, kakšen je postopek, če si dobim novega partnerja. Če še uradniki ne obupajo nad mano, potem to že nekaj pomeni. 'Če do tega pride, dragi gospe, bosta vidve prej vedeli od sorodnikov', sem jima hitela zatrjevati.
In potem smo šli čez vikend v Belgijo, kjer me je prijateljica moralno zakrpala, zatem pa na počitnice 'domov', v Bovec. Osvojili smo vse hoste in soške tolmune v premeru 6 kilometrov od hiše none Anice. Jaz sem zbirala kamne, Antonie pa storže in to strastno. Drugače povedano: če bi bila nona Anica veverica, ji letos ne bi bilo treba delati ozimnice.
Četudi sem precej rohnela nad otrokoma - nasvet, da moram pokazati, da sem jaz ta glavna, sem vzela smrtno resno - so bile to krasne, aktivne in na trenutke adrenalinske počitnice. Otroka sta se tu in tam celo trudila reči kakšno slovensko. Nono Anico pa so vidno zdelovala njena leta in vročina. Neko dopoldne je zadremala na verandi. Pri kosilu je sicer sveto zatrjevala, da absolutno ni spala. 'Seveda je,' je rekel Antonie po nizozemsko, 'še smrčala je.'  Nato se je obrnil k noni Anici in ji v lepi slovenščini rekel: 'Nona Anica, ti si grmela.' None Anice že lep čas ni nihče spravil v krohot.
Zadnji dan počitnic smo se šli kopat na Nadižo. Vsako leto gremo vsaj enkrat. Medtem ko je Antonie čofotal po vodi, je Jelka na plaži zamišljeno skladala kamenčke. 'Mama, veš, jaz mislim, da duša človeka, ki je umrl, poleti v trebuh noseče mamice in postane duša novega dojenčka.' V duhu sem videla Willema, kako se nam nasmejan približuje po produ.

2 komentarja:

  1. Irena prav občudujem te, dobra si res. Lepo se imejte in en velik objem vam pošiljam.

    OdgovoriIzbriši