Še en tak dan...

Razvajajte se, mi narekuje moja priljubljena revija Flow. Pod navedenim diktatom pa citat Sylvie Plath: Prav gotovo obstajajo zadeve, ki jih topla kopel ne popravi, vendar jih jaz ne poznam veliko. Saj skoraj ni verjeti, da bi ta mračnjaška pesnica, ki je svoje mlado življenje zaključila tako, da si je vtaknila glavo v pečico in odprla plin, to resno mislila, če je to sploh kdaj v resnici izjavila.
Danes sem večkrat pomislila nanjo, na Sylvio. Saj ne, da bi si hotela streči po življenju, bog ne daj, ampak danes sem se kar nekajkrat zapored znašla na meni zadnje čase zelo znanem in hkrati zelo odvratnem kraju: na skrajnem robu živčnega zloma. Meni res ni jasno, kako nekatere matere zmorejo biti neprestano prijazne, ljubeče, poleg tega pa še privlačne soproge, izvrstne kuharice in spretne gospodinje s čistim domom, urejenim vrtom ter- tako v prenesenem kot v dobesednem pomenu - pospravljenim podstrešjem. In take obstajajo, da ne bo kdo trdil, da ne, ker jih nekaj dobro poznam, na primer mojo taščo, o nekaterih drugih pa imam neizpodbitne dokaze.
Meni, na primer, že teden dni ni uspelo počistiti stranišča, in moj edini današnji podvig je ta, da sta Jelka in Antonie še živa ter da nona Anica ni lačna. Pa bi se za slednjo lahko drugače končalo, ker sem prismodila večerjo. Problem je v tem, da se mi to zadnje čase prepogosto dogaja iz različnih banalnih vzrokov, današnji je bil ta, da se je moja triletnica na debelo pokakala v hlače in jo je bilo treba preobleči. Priznam, da so mi po skoraj tednu dni bolj ali manj brezplodnega navajanja na življenje brez pleničk, navrele solze v oči. Pa tako dobro je kazalo danes, čeprav sem bila vsa na trnih, ko smo se za pol ure odpravili k svakinji, ki živi v sosednji ulici. Neprestano sem na trnih: se bo Jelka polulala na njihovo zofo? se bo Antonie udaril ob rob mize ali se skotalil po stopnicah navzdol? Od obiska ni kaj dosti, Jelkin priljubljen bratranec se ne more ruvati z njo, ker je bil operiran, svak pa kar brez sramu bere časopis. Seveda, pogovor ne more steči, ja kaj pa naj jim povem, za vraga? To, da sem zjutraj v trgovini izgubila ključ od kolesa, ker sem taka zmeda? Na srečo ga je neka razumevajoča duša našla in ga odnesla k pultu za informacije. A naj jim povem, da sem malo pred odhodom v trgovino popolnoma izgubila živce, ker se je Jelka trmasto začela sliniti? Spili smo čaj in sok ter se spravili domov. Gotovo smo si vsi oddahnili.
Ob večerji sem spet 'povzdignila glas'; naj pojasnim, da navednice pomenijo, da je to evfemizem. Če otroka pričneta med obedom metati hrano na tla, se v meni zbudi Muja Karotova, tista strašna zver iz pravljic iz Rezije, ki ustrahuje vse naokoli.  Muja Karotova zadnje čase v meni zgolj dremlje, mrha, in s priprtimi očmi čaka na vsako priložnost, da plane izza skale ter prične rohneti. Utišati jo zmore le mala Rusica, moj občutek krivde, ki peče, da zaboli daleč v mozeg.
Morda je Sylvia tudi neprestano imela opraviti z Mujo in Rusico. Jutri je na Nizozemskem materinski dan. Kupila sem si torto v obliki srčka, čeprav si je ne zaslužim. Ampak uboga tista mati, ki ne poskrbi sama zase. Ne grem si vtikat glave v pečico - itak je električna.