Petkova zabava

Edine zabave, ki se jih zadnje tri leta udeležujem, so praznovanja rojstnih dni priženjene nizozemske žlahte, ter žurk, ki jih organizirajo v Jelkinem in Antoniejevem vrtcu. Za vsak primer bom posebej poudarila, da so mi slednje bistveno bolj pri srcu. Vsaka zabava - priredijo dve ali tri na leto - ima svojo temo: dobrodošlica jeseni, miklavževanje, pozdrav pomladi in podobno. V petek so spet priredili eno na temo nizozemske oranžne vročice: Nizozemska se namreč že nekaj dni odeva v oranžno, nacionalno barvo, ki je tudi barva nizozemskega nogometnega moštva; to se je uvrstilo na letošnje Evropsko prvenstvo v nogometu, ki se bo začelo 6. junija.
Starše so vzgojitelji naprosili, naj pripravimo kakšen zdrav prigrizek, otrokom pa naj -seveda neobvezno, vendar bi bilo lepo - tisti dan oblečemo nekaj oranžnega. Jaz nikakor nisem ljubiteljica nogometa, oranžna vročica, ki se je Nizozemci navzamejo skoraj vsaki dve leti, pa mi gre hudo na živce. Po drugi strani pa sama - skrajno nedosledno, priznam - z obveznimi oranžnimi uhani, oranžno grenčico lokajoč, zagrizeno praznujem vsak kraljičin dan. Ampak da ne odtavam predaleč: le malo je manjkalo, pa se petkove zabave v vrtcu ne bi mogli udeležiti.
Ob petkih pridem navadno domov zgodaj popoldne, ker delam le do enih. To pot sem bila pozna in edini zdrav prigrizek, ki sem si ga lahko domislila, je bil sladoled. Pol kg jagod, dve zreli banani, peščica malin, limetin sok, vanilijev sladkor iz pravične trgovine ter biološko mleko: boljših sestavin si ne bi mogla omisliti za naše malčke in njihove starše. Medtem, ko je mešalnik za sladoled veselo brenčal, sem jaz bolj ali manj veselo sesala, nona Anica pa je vdano likala. Pa pol štirih, pol ure pred zabavo, pozvoni telefon. Vzgojiteljica Charissa. Če pridem po Jelko, ker ima vročino. Ah, ne, no!!!! 'Kaj boš pa s sladoledom,' je bila zaskrbljena reakcija moje mame. Da ne bo pomote, moja mama je najboljša nona na svetu, ampak otroštvo je preživela v vojni in je bila nemalokrat lačna. Sladoled sem seveda nesla s seboj in je bil zadetek v polno. Mimogrede, zaradi mojega sladoleda me je sosedova Isa nekoč prav iskreno zaprosila, naj jo posvojim.
Ker sem prišla še pred uradnim začetkom zabave, pravega drena še ni bilo. Namesto  rdečelasega kupčka nesreče pa me pričaka veselo poskakujoča Jelka: smem skakat na blazino? In še preden ji presenečeno dovolim, se že sezuje in gre ven skakat na veliko gumijasto blazino, ki so jo prav za zabavo najeli v vrtcu.
'Prisežem, da je pred petnajstimi minutami imela 38 vročine,' se je hitela opravičevati Charissa. Kot bi bilo bolje, da bi Jelka ždela v kotu. Antonie je navdušeno priracal k nama, Charissa mu je na lica narisala nizozemsko trobarvnico. Dajmo, oranžni!
Naenkrat se je v vrtcu kar trlo ljudi. Tudi Willem se nam je pridružil, nona Anica pa je raje ostala doma s Tolstojem. Jelka in Antonie sta skakala po blazini, drugo ju ni preveč zanimalo, razen kmetije v malem: trije piščanci, trije morski prašički in velikanski kunec. Jelka, ena izmed redkih otrok, ki so si upali v ogrado, je bosa brez vsakega odpora stopala po svežih kakcih in skušala uloviti piščance. Ker ji to ni uspelo, se je lotila zavaljenega kunca, ki je letargično prenašal njeno božanje. Skoraj bi že mislila, da je žival z eno taco že v grobu, ko mu je eden izmed otrok vrgel košček kruha. Kunec je na mah na široko odprl oči, ogromna ušesa so švignila navzgor, neverjetno gibčno je planil pokonci in se z vso vnemo lotil prigrizka. 'Tega bomo imeli za naslednjo božično zabavo,' mi je prišepnila vzgojiteljica Gonnie, 'vse bomo lahko nahranili.'
Dve uri sta prav hitro minili. Niti sledu ni bilo več o Jelkini vročini. Veselo smo se odpravili domov.
Antonieju sta od trobojnic na ličkih ostali le še dve rdeči progi. Doma nas je pričakala nona Anica. Za Antonieja se je zabava zdaj šele dobro pričela. Nona Anica potrpežljivo celo večnost piha mehurčke. Antonie je navdušen. Veselo skače in navdušeno čeblja. Več mehurčkov nona Anica napihne, glasneje in hitreje je slišati njegov 'tigodigodigodigo'. Antonie je v petek bil pravo nasprotje fantiču, ki danes že četrti dan z visoko vročino čemi v naročju pri noni Anici. Tu pa tam milo zajoka, malce zaspi, nekaj popije, potem pa spet z dudico v ustih žalostno gleda predse. Noben mehurček ga ne razveseli. Čimprej ozdravi, zlati moj fantek.