Vijoličast klobuček

Starejše smo, manj si belimo glavo s tem, kakšne smo videti. Pred kratkim sem v svoji najljubši reviji Flow prebrala povzetek kratke zgodbice, ki gre nekako takole. Ko triletna deklica pogleda v ogledalo, v njem vidi princesko, ko deklica dopolni osem let, jo iz zrcala motri Pepelka. Kot petnajstletno dekle ob pogledu na svojo zrcalno podobo zavpije: 'Mama!!! Taka ne grem v šolo!' Ko ji je dvajset let, se gleda v ogledalu in si misli: 'Predebela, presuha, premajhna, preklasta, s preravnimi ali preveč kodrastimi lasmi. Kot zrela ženska v tridesetih in štiridesetih letih je še vedno istih misli. Dokler ne upihne petdesete svečke. Takrat se samozavestno spogleduje s svojo podobo in si reče: 'Sem takšna, kakršna sem,' in gre, kamor koli se ji zahoče. Ko se kot šestdesetletnica pogleda v ogledalo, se spomni vseh tistih, ki tega ne morejo več. Pri sedemdesetih vidi v zrcalu modrost, veselje in izkušnje. Ko pa ji je enkrat osemdeset let, se sploh ne pogleda več v ogledalo, marveč si na glavo povezne svoj vijoličasti klobuček in se odpravi ven, uživat v dnevu, ki ji je dan.
Nehote sem pomislila na svojo mamo, ki jih ima osemdeset in - prisežem, da si ne izmišljam - tudi vijoličast klobuček. Zdaj je pri meni na obisku na Nizozemskem, moja zlata 'stara malha' mi omogoča, da to sedaj pišem, ker mi je, medtem, ko sem bila v službi, zlikala ogromen kup perila. Draga nona Anica, ki sicer ne more več dvigniti triletne Jelke, malega Antonieja pa še lahko. Moja mama, ki se pa še vendarle bežno pogleda v ogledalu, če si vijoličastega klobučka slučajno ni postrani posadila na glavo.

http://www.flowmagazine.nl/