Preišči ta spletni dnevnik

sreda, 30. maj 2012

Vnebohod

Pred štirinajstimi dnevi, na Vnebohod, ki ga na Nizozemskem praznujemo, sem se morala nasmejati podobici, ki jo je na Facebooku objavila Skupina za spodbujanje uporabe ogroženih nizozemskih besed - ja, ta skupina obstaja, prisežem, in sem tudi njena vdana članica. Na podobici Jezus v Nasini opravi; v pomežik že skoraj popolno posvetnim Nizozemcem ter kot bergla za spomin, kaj se na ta dan sploh praznuje:  Vnebohod, na četrtek, natanko 40 dni po Veliki noči, ko je Jezus zaključil svoje zemeljsko življenje ter se pred očmi svojih učencev dvignil v nebo. Nisem si mogla kaj, v duhu se mi je prikazala raketa, ki je švignila v zrak, zaprepadeni učenci, ki še ure in ure zaman skušajo vzpostaviti stik 'Ground control to Major Tom'. Priznam, da me je daleč zaneslo, bogokletno daleč. Mimo mene je priskakljala Jelka in si veselo požvižgavala.
'Jelka žvižga,' je Willem nepreklicno prekinil moje miselne troskoke. Še preden sem mu s svojim slaba tri leta in pol starim mamastim staccatom v glasu utegnila odvrniti 'bodi no pameten', sem v si v drobcu sekune ponovno odvrtela pravkar videno in slišano. Jelka žvižga. Kot kos. To je dosežek.
Blagoslovljen bodi Vnebohod, ki si vedno ob četrtkih, tako da imamo uradniki še v petek prosto. In seveda tudi super, da lahko, kljub temu, da je praznik, gremo v Hemo, kjer pokosimo in kjer nona Anica nakupi še zadnja darilca pred svojim odhodom v Bovec. Jelka v mestu kaže na trgovine: 'Ta je odprta, ta je zaprta!'
Zanesljiva Hema je odprta, vabljive vonjave nas privedejo v restavracijo v gornjem nadstropju. Jelka in Antonie nestrpno čakata na najmehkejšo žemljico s čokoladnimi drobtinicami na svetu. Počakajta, da plačamo, jima dopovedujem. Fino je kositi v Hemi, majhni otroci niso ovira, četudi napravijo pravo razdejanje. Mizo sicer po kosilu vestno pospravim in pladenj s prazno posodo in embalažo brumno odložim na polico. Ampak mravljišča padlih čokoladnih mrvic na tleh pa se brez sesalca nima smisla lotiti.
Na poti domov pridemo mimo trgovine z oblekami. Jelka pripomni: 'Tu ne bomo ničesar plačali. Je zaprto.'
Nekje, daleč nad orbito, je bilo za zatemnjeno Nasino čelado zaslutiti droben nasmešek.

Ni komentarjev:

Objavite komentar