Nekje sem prebrala, da spomin na otroštvo naredi ljudi milejše, popustljivejše in bolj razumevajoče. Morda ne bi bilo slabo, če bi si naslednje poletje iz Bovca na Nizozemsko prinesla svojega medvedka. Mali plišasti medvedek čaka na knjižni polici moje bivše otroške sobe, še vedno oblečen v hlače, ki jih je pred več kot štiridesetimi leti skvačkala moja nona Rozalija.
Jelka in Antonie imata vsak svojo spominsko škatlo, v kateri na dalnjo prihodnost čakajo izdaji dnevnega časopisa de Volkskrant, ki sta izšli na dan njunega rojstva, lokalna časopisa, kjer je bil objavljen njun prihod na svet, prva para čeveljčkov, prvi dudici, mala počrnela koščka popkovine, Jelkina prva oblekica z jagodami ter Antoniejev poletni pajacek z avtomobilčki, napisa Hura, punčka! in Hura, fantek!, čestitke ob rojstvu, obvestila o njunem rojstvu, ki sem ju kar sama narisala, ter Jelkin zajček in Antoniejev hrošček. Dve veliki škatli, v katerih je še nekaj prostora za spominčke na njuno otroštvo, da bosta topla, razumevajoča človeka.
Do takrat, ko bosta na vsebino škatle gledala z odraslimi očmi, pa je njuno bodoče obnašanje odvisno predvsem od mene in Willema. Ker ni ravno vzgojno rohneti in izgubljati živcev, čeprav se to ne dogaja velikokrat. Otroci si zapomnimo živčne izpade svojih staršev, čeprav jih je prešteti na prste ene roke. Zato je pametno karseda pogosto pomisliti na medvedka z roza kvačkanimi hlačami. Predvsem takrat, ko Jelka začne v ihti metati igrače po sobi, Antonie pa krompir in meso po tleh. Da misel na nonino neizmerno zavzetost, ki se vije po rožnatih zankah kvačkanja, ter na tisoče toplih maminih misli in namenov takrat, ko mi je kupila malega rumenega medvedka, ukroti besno renčečo Mujo Karotovo, ki se globoko v meni spet trga z verige.
Zanimivo, hotela sem napisati nekaj o petkovi zabavi v vrtcu, nastal pa je tale zapisek, mala popoldanska improvizacija, medtem ko mi oba otroka po nekem čudežu spita.
Ni komentarjev:
Objavite komentar