Preišči ta spletni dnevnik

nedelja, 26. november 2017

PMS-sed off!

Pravzaprav bi zdaj morala čistiti vrt in ga pripravljati za zimo. Tako pa sedim v pokritem igrišču in tu pa tam preverim, če se mi Jelka in Antonie slučajno s kom ne ravsata.
Zadnje čase mi življenje nenehno podtika izzive, jaz pa jih sprejemam iz žive naveličansti običajnega vsakdana. Sprejela sem novo funkcijo v službi. Sita sem vseh teh svojih notranjih 'ne-jev'. Pa če tudi tvegam ponovno izgubo notranjega ravnotežja, saj tudi slednje ni nič več kot status quo. Dovolj imam prostega teka. Če se mi je življenje pred natanko 26-imi meseci ustavilo, to ne pomeni, da mora biti vedno tako. Nihče me ne bo potisnil naprej, če se ne bom sama.
Dovolj imam terapije, terapevtov, pomagačev, svetovalcev. Dovolj imam same sebe. Pa kaj, če me nihče nikoli z večerjo ne pričaka doma. Pa kaj, če me nihče nima objeti po kakšnem usranem dnevu. Pa kaj, če nihče ne bo prenašal mojih muh in odganjal mojih strahov. Videti je, da se bližam tej točki, ko se bom sprijaznila s tem, da me po tej preizkušnji ne čaka nikakršna nagrada, kvečjemu to, da se vsega navadim, se vsemu privadim in vse sprejmem. Ma saj ne morem verjeti, da pišem take kozlarije. Bluz.
Ko me pa užalosti pogled na vsakega očeta posebej na tem igrišču. Pa da se sredi nečakinjine rojstnodnevne zabave skoraj zjokam, ko mi svak reče, da bo peljal svojo hčerko v Pariz.
Ah... Nekoč bom oba, Jelko in Antonieja peljala v Pariz.

4 komentarji:

  1. Objem! In bravo za spremembe in vse ostalo. Počasi. Naprej. Drži se! (pms je res jeba)

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala, draga moja! Fino je vedeti, da imam zaveznice!

    OdgovoriIzbriši
  3. Seveda ju boš. Ni dvoma. Do takrat pa ... orji naprej? :-)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala, da tako trdno verjameš vame.

      Izbriši