Bye bye, Berry!

Ko sem Berryja pred sedemnajstimi leti prvič videla v enem izmed temačnih hodnikov Fakultete za humanistiko, sem si srčno želela, da to ne bi bil eden mojih profesorjev. Videti je bil namreč tak, kot da bo vsak trenutek totalno znorel. Strog, resen, mračen. Leta kasneje, ko je postal moj sodelavec, se je izkazalo, da je Berry eden najbolj človeških, zabavnih, inteligentnih in toplih ljudi, ki sem jih imela čast spoznati. O Berryju sem že pisala na tem blogu. En redkih modrih, zanesljivih in empatičnih moških v mojem življenju. K njemu sem vedno šla po nasvet, če me je v službi včasih zgrabila panika, jo je Berry vedno zrelativiral. Pa tako resen je znal usekati s svojimi pripombami, da sem komajda zadrževala krohot. Kot vodja naše skupine je sestanke vsakič zaključil z: 'Pa hvala za vaše sodelovanje ali pa vsaj za to, da mi ne mečete polen pod noge.' Študentje, profesorji in kolegi smo ga imeli radi in njegova beseda je bila zakon. Nekoč je na dnevu odprtih vrat fakultete delal strašno reklamo za njegovo smer, Nemščino. Nadel si je tak blesavi bavarski klobuk, slekel jakno in pokazal hude 'hozntregerje' in težil vsakemu bodočemu študentu, ki ga je prineslo mimo njegove stojnice. Nemščina na Nizozemskem ni popularna. 'Nemščina? Ni šans,' je Berryju smeje odvrnil neki fant. 'Ma ne bom jaz kriv, če si boš zavozil življenje,' je Berry vpil za njim, v veliko zabavo vseh prisotnih.
Prejšnji teden pa smo se od njega morali posloviti. Ves večer sem prejokala. Pa ljubi možakar sploh ni šel na drugo stran mavrice ali kaj podobnega, ampak samo v penzijo. V slovo so mu pripravili simpozij. Med svojim govorom nas je Berry spravil v solze in krohot. In potem pa kar konec. Berryjeva pisarna temna in pospravljena čaka na njegovo naslednico.