Slovo

Od našega ponesrečenega obiska v Ikei je že mesec dni in še sreča, da takrat nismo kupili nove posteljice za Jelko. Sosedje so nam namreč rade volje odstopili njihovo, ker je osemletna Isa, čeravno najmanjša v razredu, vendarle postala prevelika. Sicer je bila 'nova stara' postelja deležna Willemove natančne in ljubeče obdelave v etapah, ter nove prevleke rožnato rdeče barve. Danes popoldne jo je sestavil in Jelka je v njej ponosno odspala svojo prvo popoldnansko kitico. Sicer se pripravljamo na noč a prekinitvami, saj novo ležišče ni ograjeno, in bo naša dveletnica verjetno čez par ur zgrmela z njega. Daleč ne bo padla, se bo pa gotovo ustrašila.
Antonie pa je nocoj napredoval v Jelkino bivšo belo posteljico. Kar dolgo je trajalo, preden je zaspal. Opazovala sem ga, kako je nelagodno iztegoval roke, kot bi se čudil neznanskemu prostoru, ki ga je naenkrat imel na razpolago. In še mobile mu je visel nad glavo. Modre očke so dolgo zrle vanj, navsezadnje pa so se le zaprle.
Košara, v kateri sta prve mesece spala Jelka in Antonie, je nepreklicno romala na podstrešje. S cmokom v grlu sem jo fotografirala v slovo. Tako težko se mi je posloviti od nje. Najraje bi jo shranila za Jelko, da bo v njej čez nekaj let lahko uspavala svoje punčke. Willem verjetno kuje načrte, kako se je bo z nebescem in stojalom vred na kraljičin dan za par evrov znebil na bolšjaku. Meni bo pa duša krvavela, a verjetno se bom morala vdati, sicer nam bo razneslo podstrešje. 

Saj mi ni hudo zaradi košare same, temveč zaradi tega, kar simbolizira. Želela bi si biti vsaj nekaj let mlajša, da čas ne bi tako divjal, da bi lahko gojila vsaj drobno upanje na, -komaj še zmorem napisati - ... tretjega dojenčka.