a) je Zaandam navadna luknja, kjer ni moč kupiti spodobnih čevljev za otroke
in
b) ker sem ničvredna strahopetnica, ki si ne upa sesti za volan in se z Jelko odpeljati v 5 km oddaljeni Wormerveer.
In tako je moral to popoldne z nami tudi ubogi Antonie, ki je danes bil prvič cepljen. Pok! Pok! dva šusa v njegovi srčkani zaliti stegenci.
Ampak Antonie ni bil problem... Sirotek je ves zgrbljen in stravmatiziran popoldne prespal v vozičku. Težave je povzročala Jelka. Ta je očitno po meni podedovala redko gensko napako: kupovanje čevljev je nočna mora. Čim smo stopili v trgovino, se je zapodila po njej. Specializirana trgovina z otroško obutvijo je čudovita proga za divjanje, ne pa nakupovalni paradiž. Nekako bi morali biti bolj pripravljeni na to, saj so od našega jalovega obiska v Ikei minili le trije dnevi. Medtem, ko je Willem Jelko lovil med policami, sem prijazni, rosno mladi prodajalki razlagala, da rabimo škorenjčke in nizke čevlje. Teoretično lahko te dni zapade še pol metra snega, po drugi strani pa je vsak hip moč pričakovati 'ta zaresno' pomlad.
Nič lažjega, a najprej bo Jelka morala na aparat za merjenje stopal. Uj, uj, uj! Kot bi jo dali na srednjeveško natezalnico, tako se je drla! Vsa umetnost te naprave je, da otrok preprosto stopi nanjo in dve sekundi počaka. Aparat izmeri stopalo, na ekranu pa se pokaže ustrezna številka. Preprosto... Dve sekundi... Mala malica... V resnici pa je to neznosno mučenje trajalo kakih deset minut. Trije odrasli smo švicali, ena cicibanka je rjula. In potem se nam je izvila iz primeža in spet zašibala, tokrat proti izhodu, bosa. Vrata so se odprla in v zadnjem hipu sem jo ulovila, da ni skočila na cesto.
Prodajalka se ni dala zmesti. Zaklenila je vrata; na srečo smo bili edine stranke. Medtem ko je Jelka vlekla črte po trgovini, smo ji izbrali lepe škorenjčke iz mehkega rdečega usnja. 'Ne!!!' jih je kategorično zavrnila in jo je cik-cak ucvrla k policam s copatki. Prodajalka je zvijačno povlekla s police vijoličasti škorenj in zažgolela: 'Poglej ta škorenjček, kako lepo pentljico ima!' Prmejduš, kakšna profesionalka! Jelka si ga je dejansko voljno dovolila obuti. Smola smolasta, bil ji je malo prevelik in morali bi ji vstaviti vložek. S tem pa se rdečelaska ni strinjala in je začela srborito opletati okrog sebe. Pa je prodajalka vendarle našla še tretje škorenjce, za katere smo mislili, da so visoki čevlji z vezalkami, a so imeli zvijačno skrito zadrgo. Genijalno! Ampak naša kodrasta petarda je eksplodirala, ko sem jo dvignila. Najprej me je z glavo sunila v čeljust, nato je gledala, kako bi koga bo uščipnila, opraskala ali ogrizla. Ko smo jo ukrotili, se je začela neutolažljivo jokati. No, vsaj zvirala se ni več. Vsi smo se oddahnili, ko so ji škorenjci z vezalkami bili prav. A kaj, ko je bilo treba nato izbrati še čevlje! Po kar nekaj hudih izgredih in s kratkim odmorom, ko si je morala prodajalka z obližem zalepiti krvaveč prst - ne izmišljam si in ne pretiravam!-, smo končno imeli tudi čevlje: vijolično- rožnate s srebrno črto in belimi obrobami.
Skrajno izčrpani se odvlečemo do blagajne. 'Mi lahko zaupate vaše podatke za naš seznam strank,' nas med Jelkinim hlipanjem še vedno mirno in prijazno vpraša prodajalka. Prime me, da bi ji dala kraljevsko napitnino.
'To je zato, da nas bodo dali na črno listo,' mi prišepne Willem, ko izpolnjujem obrazec.
Končno v avtu, na poti domov, si Jelka zadovoljno popeva. Smrklja!
'Kakšni se ti zdijo Jelkini novi čeveljci,' me vpraša Willem.
'Grdi so ko smrtni greh,' mu odvrnem in hehetava se vse do doma.
Ni komentarjev:
Objavite komentar