Preišči ta spletni dnevnik

četrtek, 21. april 2011

V službo

Ob šestih me je budilka še ravno pravi čas rešila iz zagatnega položaja v sanjah. Po skoraj petih mesecih bo treba v službo. Na hitro se umijem, oblečem in po prstih odidem v kuhinjo. Hitim s pripravljanjem zajtrka, krmljenjem mačk in ptiča, praznjenjem pomivalnega stroja, prekuhavanjem dudic in stekleničk. Vmes preletim naslove v časopisu. Veliko člankov o sobotnem streljanju v kraju Alphen aan de Rijn, ki je pretreslo celo Nizozemsko. Moj kolega Berry živi tam, a kolikor ga poznam, ni tip, ki bi se ob sobotah zadrževal v nakupovalnih središčih.
Ura je skoraj sedem. Nahranim napol spečega Antonieja, pomežiknem priprtemu Willemovemu levemu očesu in zaprem vrata za sabo. Zaželim mu veliko uspeha, njega čaka prvi pravi očetovski dan.
Pozdravi me sveže, jasno jutro. V prenatrpani kolesarnici me čaka prvi resni izziv: kako brez večje materijalne škode iz kolesarnice izvleči svoje kolo. Odmakniti je treba sanke (!!), dva vozička ter vrečo odpadnega stekla.
Na poti do železniške postaje me vsem občutkom krivde navkljub prevzameta lahkotnost in ponos. Mati in gospodinja gredo v službo. Že dobrih šest let sem svetovalka na Oddelku za nizozemske študije v Leidnu. Tu sem svoj čas tudi sama diplomirala. Delo je zelo raznoliko: od pripravljanja informacijskega materiala do svetovanja študentom glede izbire ustreznih predmetov. Tu in tam se je treba bosti z vodstvom Fakultete za humanistiko.
Nizozemske študije, Dutch Studies, je študij nizozemskega jezika in kulture za tujce. Študentje se lahko v treh oziroma štirih letih, če se odločijo še za magisterij, specializirajo v nizozemskem leposlovju, zgodovini, jezikoslovju in zgodovini umetnosti. Študentje na našem oddelku prihajajo iz vseh vetrov, večina jih je z drugih celin. Srce mi malo skoči v hlače, prav nič se nisem pripravila na svoj prvi dan, pojma nimam, kaj vse me čaka.
Na postaji izziv številka dve: se mi bo uspelo stlačiti na vlak za Amsterdam. Nato izziv številka tri: brez omedlevice prestati na srečo le osem minut trajajočo vožnjo. Sopotniki dragi, banda zanikrna, dihajte z zaprtimi usti, mater vam, ej!!!  V Amsterdamu prestopim na vlak za Leiden. Dolg vlak, lahko celo sedim in berem Sp!ts, dnevnik, ki ga zastonj delijo na postaji. 
Leiden. Korajžno jo maham proti humanistiki. Najprej se oglasim v tajništvu. Corry je vedno zgodaj v službi, kava že diši. Deležna sem prisrčnega objema. Iz svoje pisarne pride Berry: vseeno si oddahnem, ko ga zagledam. Še vedno je ves profesorski, čeprav so mu pred dvema letoma ukinili njegovo študijsko specializacijo Knjigoznanstvo, in mu ni preostalo drugega, kot sprejeti zanj nekoliko nehvaležno mesto koordinatorja. Ampak Berry ni navaden koordinator, odgovoren le za en ali dva oddelka. On je multihiperueberkoordinator, še sam ne ve, za koliko študijskih smeri skrbi. Še dobro, da ga imamo. Berry namreč ne kokodaka, kot ostali koordinatorji. Enkrat pošteno nategnjen, si ne dovoli, da bi ga še nadalje po malem buzerirali. Berry je dedec. Berry grmi. Ves vijoličast ropota na sestankih. Berry zna solidarno vijolično zarohneti tudi v imenu ostalih, bolj ali manj kilavih koordinatorjev. Edino Berry pride vodstvu fakultete do živega. Berry je edini koordinator, ki ga omenja Wikipedija . Berry je Chuck Norris. Vsa čast mu in slava in sreča, da se dejansko niti mrtev (sic!) ob sobotah ne bi drenjal v nakupovalnem centru v Alphen aan de Rijn.
Odidem na naš oddelek, mračen, zapuščen. Prva sem. Vstopim v svojo pisarno in se zazrem skozi okno. Nepozaben razgled na stari del mesta. Vklopim računalnik. Geslo mi še ni poteklo: 'Dobrodošla, Irena', me sprenevedavo pozdravi monitor. Nato pa zaslišim: 'Heeeeeeeej!' Na vratih se pojavi ogromen šop oranžnih tulipanov in vrtnic. Liesbet, lektorica. Žal za klepet ni časa, ob devetih se podam k Leony, eni izmed nadrejenih. Kratek sestanek z monologom o vedno bolj pičlih denarcih, ki jih vlada odmerja visokemu šolstvu ter o prihajajoči ponovni reorganizaciji. Ko se vračam v svojo pisarno, se sprašujem, ali ne gre tega 'pogovora' vzeti kot svarilo, da je skrajni čas poiskati si novo službo.
Na to zloveščo misel hitro pozabim, saj k meni prihiti Lenie, kolegica, ki me je nadomeščala. Zdaj bo spet tajnica, čeprav je pravnica. Preletiva mojih 637 neodgovorjenih elektronskih sporočil. Večino je seveda spedenala Lenie med mojo odsotnostjo. Po dveh urah sva bolj ali manj gotovi. Obenem sem tudi na tekočem o njenem obupnem vikendu, novemu tipu in sporu s prijateljico. Lenie zna mesece živeti v prvi prestavi, potem pa brezglavo požene v peto. In obratno. Lenie je super. Preostali del dneva s seznamom predavalnic, ki jih bomo v prihodnjem študijskem letu potrebovali za izpite. Najbolj osovraženo početje. In tudi najbolj nesmiselno. Izpite je potrebno načrtovati leto in pol v naprej!!! Ko so predavalnice končno dodeljene, v letu dni še vedno pride do tisoč in ene spremembe. Ampak dobro nama gre od rok. V enem popoldnevu bova končali. Potem pa mi zazvoni telefon. Willem. Ojoj. O! Joj! 'Irena, prosim te, pridi domov, Antonie bruha!' Antonie nikoli ne bruha! Na vrat na nos predčasno zaključim svoj prvi delovni dan.
Ni kaj. Tudi naslednji dan bom šla domov, to pot še preden bom dobro začela. Klicali me bodo iz vrtca, ker Antonie ne bo hotel piti iz stekleničke. In še naslednji dan, debele tri ure pred koncem službe: Jelka bo zgrmela s stola in se pošteno udarila v glavo. Šele četrti dan bom v službi ostala do konca, pol urice bom celo potegnila. V vlaku pa  razmišljala, da me najlepši del delovnega dne še čaka:  prihod domov.

(Fotografirano iz vlaka: polder pri Leidnu, rumena preproga tulipanov in čolni, za katere se zdi, kot bi stali na polju)

1 komentar:

  1. welkom terug!♥
    Dobrodošla nazaj. sem te hudo pogrešala♥ ♥ ♥

    OdgovoriIzbriši