Preišči ta spletni dnevnik

petek, 02. december 2011

Dojenček raste

Moj mali fantek. Še malo, pa ne bo več dojenček. Še niti ne teden dni nazaj, se je prvič sam spravil v sedeči položaj. Temu podvigu je bil priča Willem, ki je sedečega Antonieja takoj slikal, slikico pa nemudoma poslal mami v službo s tekstom: 'Glej, mami, sam sem se usedel.' V službi sem se seveda skoraj stopila. Najraje bi pustila vse skupaj in odhitela domov, da mi ne bi ušel še kakšen osebni uspeh našega enajstmesečnika.
Neverjetno, kako me je vloga matere dokončno oblikovala in definirala. In to do te mere, da mi niti ni težko priznati celo hudega intelektualnega zaostajanja, da ne rečem zabitosti. Moj vrednostni sistem se začne in konča pri dobrobiti Antonieja in Jelke. Willem je nekje tam med vrsticami, le toliko, da ne hodi naokoli lačen,  v nezlikanih srajcah in strganih nogavicah. Ampak tu je zanka. Le kdaj nama bo uspelo najti čas drug za drugega? Namesto, da se mu pridružim, raje pišem tu v sobi in kradoma pogledujem po mojem - zdaj še - dojenčku, ki mirno spi, ovit v svojo spalno vrečo s tovornjakci. Ne morem si kaj, z nosom se dotaknem njegovega lica. Diši po piškotu, ki si ga je še pred dobro uro navdušeno tlačil v usta in ga mlel z obema zobkoma hkrati. Novi zobki se napovedujejo: če je vsaj verjeti kiselkastemu vonju pokakanih pleničk. Kako že reče vzgojitelj Jan: ko ti v nos bušne vonj limet...
Še malo, pa boš malček, moj dragi sinko. Muca Pipika ter maček Maatje se bosta morala potruditi, da se pravi čas umaknega tvojim nagajivim, grabežljivim rokicam. Zdaj se ti zgolj bolj za šalo odmikata, ko ju nerodno po trebuhu plazeč se, podiš po sobi. V Jelkino veliko veselje - le koliko časa bo še tako - brcaš kot za stavo in jo cukaš za lase. 'Ne smeš,' pravim, vidva pa se tako prešerno zasmejeta. Še malo, pa ne boš več dojenček. Še malo, pa boš shodil, šel v šolo, se z mopedom odpeljal k dekletu, se odselil. In jaz ti ne bom smela biti v napoto. Morala te bom vzpodbujati, da boš razprl svoja krila in poletel. A že sama misel na to je doslej, ko ponoči še vedno tako žalostno zajokaš, ker ne najdeš svoje dude, nevzdržna.

Ni komentarjev:

Objavite komentar