Preišči ta spletni dnevnik

petek, 05. oktober 2012

Mama pri štiridesetih

Danes sem si vzela prosto. Nono Anico, mojo mamo, ki je spet nekaj tednov na obisku, sem hotela peljati v Amsterdam, da si ogledava prenovljen Stedelijk, mestni muzej moderne umetnosti. Viharno vreme naju je prisililo za likalnik in računalnik. Otroka sta v vrtcu, v hiši dva mojstra postavljata predelno steno v veliki spalnici: Antonie bo končno dobil svojo sobico. Testo za piškote mora vsaj uro čakati v hladilniku, navdih pa me pušča na cedilu.
Davi me je boleč hrbet opomnil, naj Antonieja odslej vodim po stopnicah in naj ga ne nosim več. Kako korajžno se je držal za ograjo, zdaj jo že doseže. Le kdaj se je tako potegnil? Včeraj sem gledala, kako je Jelka čofotala po kadi. Kot bi nenadoma zrasla. Štiri leta tega je bila še v mojem trebuhu.
Vedno se rada spominjam svojih dveh nosečnosti. Ta čas, pred štirimi leti sem začela hoditi na jogo za nosečnice. Bila sem daleč najstarejša. Najmlajši udeleženki Brendi je bilo komaj dvajset let. Njena mama je bila borih pet let starejša od mene.
Postati mama, ko ti je že skoraj štirideset, ima svoje slabosti, pravijo. Telesna kondicija je slabša, možnost komplikacij med nosečnostjo in pri porodu pa je bistveno večja. Pravijo... Jaz tega namreč nisem tako doživljala. Včasih sem na jogi prav nejeverno poslušala mlajše nosečnice, ki so neprestalno tarnale o tisoč in enih tegobah, ki so bile meni popolnoma tuje. Zadnje tedne nosečnosti sem si še - s tem, da sem se hudo krotovičila, priznam - brila noge in lakirala nohte na nožnih prstih,obsedeno sem čistila in pospravljala, se potepala po Amsterdamu in Alkmaarju ter zagrizeno gonila kolo. Dva dni pred Jelkinim rojstvom sva z Willemom naredila še dolg sprehod po mivki ob obali. Dva dni pred Antoniejevem rojstvom sem Jelko na saneh vlekla po parku. In obakrat sem si po porodu zelo hitro opomogla.
Presenetilo me je to, da sem bila kot novopečena mama bistveno samozavestnejša od mlajših. Pravzaprav sem imela prvič občutek, da mi nekaj gre izvrstno od rok: materinstvo. Brezpogojno sem se nanašala na svojo intuicijo, ki je okrog štiridesetega že imenitno razvita, kar se mi je vedno obrestovalo. In kar je najvažnejše: kot starejša mamica se znam pohvaliti z nečim, kar sem poimenovala 'šesti čut za bullshit': manj nasedam praznim marnjam in hitro zavoham komercialno ter celo politično manipulacijo.
Kar mi je v veliko uteho, je tudi to, da so za mano karierni preokreti in poskoki, ki jih ni bilo malo. Otroka me ohranjata mlado. V primerjavi z vrstnicami, je moja telesna vzdržljivost zavidanja vredna. Postava tudi, pravijo.
Edini sovražnik starejših mater, tudi mene, je čas, ki drvi mimo z vratolomno hitrostjo. Leto se tako hitro obrne. Prednost tega je seveda, da kot blisk mimo švignejo tudi težavnejša obdobja. Boleči hrbet me ne opominja le na to, da moram sinčka previdneje in manj dvigovati, marveč tudi na to, da moj fizioterapevt Sjorsj okreva po srčnem infarktu. Sjorsj je od mene starejši pičlih osem let.
In zvečer, ko gledam Antonieja, kako sladko spi poleg svojega Jaka Racmana, me včasih boleče prešine: kdo ve, če bom dočakala tvoje otroke? Potem preženem žalost in pomislim na to, da v meni plujejo tudi geni none Anice, ki pri enainosemdesetih mirno sede na letalo in se pripelje k nam, v Deželo mlinov na veter, kjer mi zavzeto polika kupe perila in mi tu in tam da pošten nasvet. Tudi ona je pozno postala mama.


6 komentarjev:

  1. ja, glede postave imamo prav- zavidanja vredna!!!
    in ja , imaš kar nekaj prednosti pred mlajšimi mamicami!!!
    in ja, imaš gene none Anice !!!
    ODLIČNO ti gre!!!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala, Natali, če mi gre odlično, pa dvomim ;)

      Izbriši
  2. Tako kot pravi Natali odlično ti gre. Sama sem stara 34 let in še vedno upam, da bom imela vsaj še enega otroka.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Karmen, naj se ti želja kmalu izpolni.

      Izbriši
  3. Draga Irena, kako se začutila, kar si napisala... Sama sem prvorojenca imela pri tridesetih, drugo hčerkico pa pri polnih osemintridesetih. Drugi dan po porodu sem praznovala svoj roj. dan in deklica/mamica vizavi mene, katere mama je bila prav tako kot praviš ti pet let starejša od mene, me je dvakrat vprašala devetin-kaaaj? V hipu me je pričela vikati, nič ni pomagalo, da sem jih govorila, naj me tika še naprej:))), to da mi je prisodila deset let manj je bilo prav posrečeno. Pa jih ne bi imela več deset let manj. Vse se je zanesla name, z res vsem spoštovanjem do mamic pri devetnajstih, a s kilometrino let imaš človek res boljši občutek ne le za "bullshit", kot praviš ti, ampak še za marsikaj drugega. Ampak vsak ima svoje življenje in tako kot je je najbolj prav, ane! Z užitkom sem prebrala tudi prejšnje zapise, res si spretna z besedami, jaz uživam ob tem! LP:)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Tanja, lepo, da si se spet oglasila. Kakšno lepo zgodbo si prispevala v svojem komentarju. Tudi jaz z užitkom prebiram tvoje objave.

      Izbriši