Preišči ta spletni dnevnik

ponedeljek, 08. oktober 2012

Vzgojne preizkušnje

Kot vsaka mama, če je le vse v redu z njo, imam svoja otroka strašansko rada, ampak včasih, ko me prav peklensko preizkušata, bi ju najraje zalepila pod tapete, kot temu pravimo na Nizozemskem. Ko si na vse kriplje prizadevam biti dobra in ljubeča mati, se moji dve zgagi odločita, da mi bosta izmenično frčkali in nategovali živčke. 'Ko so otroci sitni, je najpomembnejše, da starši ostanejo mirni,' kategorično žugajo pedagogi. Nevrologa Sandra Aamodt in Sam Wang staršem tudi toplo priporočata, naj ohranijo mirne živce, pa ne zato, ker bi bilo kričanje otrokom škodljivo, temveč zgolj zato, ker je popolnoma neučinkovito.
'Ko ste na tem, da eksplodirate, preštejte do dvajset in nazaj,' pleteničijo nizozemski svetovalci. Meni je to včasih premalo in se moram zateči k zlatemu nasvetu, ki mi ga je prve dni po porodu, ko je bilo dojenje najbolj boleče, dala babica Nelleke: 'Predihaj se skozi prve trenutke bolečine tako, kot bi se spopadla s popadkom.' Takrat, ko mi od togote prav boleče bušne vročina v glavo, mi jo s f-f-f-f-f-f-ffffffffffff prav uspešno uspe odvesti prek stopal v tla.
Prejšnjo soboto je bil tak dan, ko sem preštela do nešteto in nazaj. Nekajkrat. Začelo se je že pri zajtrku, ko se je Jelka vsem opozorilom navkljub šla gangam slog na stolu in strahotno treščila z glavo na tla. Na ves glas je jokala. 'Kdor ne uboga, ga tepe nadloga,' mi je neučakano poskakovalo na koncu jezika, ampak jaz seveda nisem moja mama, mirno sem jo tolažila in božala. Jelka rada pretirava in jokala je na glas in zateglo, najmanj pol ure. Seveda ji je takoj pritegnil še Antonie. 'Daj mir!' sem revsknila. Napaka. Sporočilnost tega teksta je nična. Še glasneje sta jokala in komaj nam ju je uspelo potolažiti.
'Ne,' je vsakič odvrnila Jelka, ko sem jo vprašala, ali bo šla lulat na stranišče. Dokler ni na široko zakoračila po dnevni sobi. 'Osemnajst devetnajst, dvajset. Dvajset, devetnajst, osemnajst, sedemnajst...' sem štela, ko sem jo preoblačila in je nalašč molela levo nogo v desno hlačnico.
'NEEE!!!' je kričal Antonie, ko sem ga v zadnjem hipu snela s strmih stopnic, ko se mi je trgal iz naročja, mu je moj hrbet v odogor rekel 'ŠKRT!' Solze so mi planile v oči, ampak ostala sem mirna, kajti, zapovedujejo psihologi, ne glede na to, kako se počutiš, si vedno, vedno, vedno sama in v polni meri odgovorna za svoja dejanja.
In potem so prišle na obisk tri punce, stare kakih devet, deset let, stalne gostje. Ob sobotah imamo tako ali tako često dan odprtih vrat. Tu se jaz držim načela: če sta otroka za stvar, so otroški obiski dobrodošli ne glede na to, ali nam odraslim to ustreza ali ne. Čez tri minute so bile vse igrače razsute po tleh, Jelka pa se je začela živcirati in jih naganjati domov. 'Žal  mi je, dekliči,' sem rekla, 'Jelka danes ni razpoložena.' Ko so se dekleta šla obuvat na hodnik, je postala Jelka še bolj neutolažljiva. 'Judith! Esther! Lotte!' jih je klicala. Ko so se spet vrnile v dnevno sobo, ji spet ni bilo prav. Vaja se je nekajkrat ponovila. 'F-f-f-f-f-f-ffffffffffffffff,' sem pritajeno sopihala.
Antonie je polil malinovec in vse dopoldne prosjačil za krekerčke. Vsak 'ne' ga je užalil v dno duše. Še meni so skoraj privrele solze v oči. Pa tako sem si želela, da bi šli nekam v gozd, pa ni šlo, ker smo imeli 'gozd' pred hišo. Sosed se je odločil podirati drevo, ni pa mu padlo na pamet, da bi koga opozoril na to. Z avtom se ni dalo nikamor. Zato smo šli na igrišče. Kjer se je Antonie tako junaško zavihtel na gugalnico, da je z druge strani zgrmel z nje. In smo morali domov, Jelka pa spet v jok, ker ni hotela. Ena, dva, tri, štiri...
Doma je Antonie neprestano silil v kuhinjo, medtem ko je v njej cvrčalo in špricalo. Para je uhajala ne le izpod pokrova, kjer se je kuhala zelenjava, temveč tudi iz mojih ušes. 'Mirno, ti si odrasla, on pa ne,' sem si dopovedovala. Nona Anica in Willem sta se trudila v svojih mejah. Končno je bila večerja pripravljena.
Še dobro se nismo posedli za mizo, smo bili spet deležni dueta. Jelki in Antonieju hrana ni bila po volji. 'Pa nič, saj ni treba, če nista lačna, vama pač ni treba jesti', sem bila skrajno obvladana. A nato je Jelka ihtavo vrgla krožnik z mize in kuskus se je razsul po vsem prostoru.
Izbruhnila sem kot vulkan.

1 komentar:

  1. bul šit!!! tole s psihologi.otrok mora tudi razumeti,da si samo človek s čustvi,ki prav tako lahko joče in trmari enako kot on-a!!!
    jaz vem, da sem se veliko naučila od svojih pobov, tudi nekaj o sebi, predvsem tisto kar mi ni bilo pri sebi všeč. ampak priznam in ni me sram,da sem jima pokazala tudi jaz svoja čustva, pokazala sem kako sem jaz prizadeta, če ne zmoreta ubogati tistih nekaj malih stvari in biti spoštljiva do mene ( priznam pa, da je bilo to precej redko). pokazala sem jima ogledalo kot ona dva meni!!!
    jaz pa sem bila stroga in niti slučajno nisem dovolila metanje hrane po tleh.zelo kmalu sta zvedela kako so eni otroci ubogi in kako smo priviligirani z vsem kar imamo in še danes se tega zavedata in tako obnašata.
    tako, da sprašujem te psihologe- do kdaj naj lažemo otrokom, da smo superheroj mame, ko pa smo v resnici čisto nežne duše? do kdaj naj prenašamo "muhavosti" otrok- beri psihično izsiljevanje?
    jaz sem pri svoji vzgoji izbrala odkritost- ta grdo in ta lepo.
    in mislim, da imam dva zrela poba, ki vesta kaj je prav in kaj ne, ki sta povsod pohvaljena, da sta lepo vzgojena.

    OdgovoriIzbriši