Preišči ta spletni dnevnik

nedelja, 04. november 2012

Času primerno

Prvi november se je na Nizozemskem neopažen odkradel mimo. To pot ga večer pred tem niti niso napovedale številne grozljivke na televiziji. Grozljivke so šle iz mode. Tu pa tam je skušala kakšna redka skupina zanesenjakov, ki imajo korenine na Irskem ali v Ameriki, praznovati Halloween. Nam krasijo buče stopnice že od začetka septembra, torej to ne šteje.
Na Nizozemskem prvi november ni praznik. Ni komemoracij, nobene posebne skrbi za grobove ni okrog teh dni. Redki zavedni katoliki zavijejo na dan Vseh svetih na pokopališče. Saj ne, da Nizozemci ne bi skrbeli za svoje grobove, nasprotno. Tu so pokopališča zelo urejena in nekateri grobovi tako oskrbovani, da mi to seže globoko v dušo. Kot na primer grob Lukasove babice, kjer se v lično stesani ptičji hiški zbirajo sinice in taščice. 'Da Ida ne bo sama,' je pred meseci zaihtel Frans, Lucasov dedek.
Lucas je Jelkin in Antoniejev bratranec, enajst let mu je. Jelkin najljubši pajdaš. Judoist, ki se zna imenitno ruvati z našo triletnico in ji vedno pusti, da ga premaga. Lucas med bojevanjem nekajkrat 'umre'.
'Jelka je tudi mrtva,' pravi Jelka, se vrže na tla, trdno zatisne oči in pomoli jezik iz ust. Ko je to prvič storila, me je kar mrzlo spreletelo. Saj vem, da je igra, ampak vendarle. 'Jelka se igra, da je mrtva,' jo popravim in jo začnem žgečkati. Saj, kako naj otroku razložim, zakaj mi je tako grozno, če reče, da je mrtva, če ji niti ne znam razložiti, kaj je smrt. Kaj pomeni, če nekdo umre. Tako kot takrat, ko je poginila naša muca Pipika. 
'Kje je Pipika,' je vprašala Jelka, ko je prišla takrat, pred pol leta iz vrtca. Pipika se je tistega jutra preselila v večna lovišča. Willem jo je odpeljal k veterinarju in se s prazno kletko vrnil domov. 'Pipika je poginila,' sem povedala. Vprašujoče me je pogledala. 'Pipika je mrtva,' sem ji skušala razložiti. 'Aha,' je preblisnilo Jelko, 'Pipika dela takole!' In je trdno zatisnila oči in stegnila svoj jeziček iz ust. 'Ne, Pipika je zaspala in se ne bo nikdar več zbudila, tudi k nam je ne bo več.'
Čez nekaj dni me vzgojiteljica Ingrid pobara: 'A je Pipika vaša muca?' 'Ki je poginila,' rečeva skoraj enoglasno in se morava nehote zahihitati. 'Ja, Jelka neprestano govori o tem,' pove Ingrid. Potem pa doda: 'Jelko sem vprašala, če je Pipika zdaj v nebesih, pa je rekla da ne, da Pipika spi.' Namuznila sem se. Agnostik je vzgojil ateista.
Tudi nono Toni spi. Poleti sem Jelki in Antonieju pokazala, kje. Na bovškem pokopališču so mu zdaj že šestič zapeli za prvi november. 'Ko se bo naspal, bo nono Toni spet prišel', je bila odločna Jelka, ko je korakala po stopnicah pred cerkvijo. Nonota Tonija ne bo več. On spi svoj globoki, večni sen. 'Škoda,' večkrat pravi nona Anica, kadar pogleduje po Jelki in Antonieju, ko skupaj uganjata norčije, 'strašno dobro bi se razumel z njima.'

4 komentarji:

  1. Tale zapis sem pravkar prebrala že petič. Ne vem čist natančno povedat, kaj me vleče, da ga berem in berem že nekaj dni. Ko ga preberem, mi je ful toplo pri srcu. Kombinacija otroške preprostosti, spomina, močne pozornosti in hkrati čiste enostavnosti. Všeč mi je.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Draga M, dobrodošla! Meni pa je toplo pri srcu, ko prebiram tvoj komentar. Hvala za tvoj čas in še se oglasi. Imaš tudi ti svoj blog?

      Izbriši
    2. Hehehehe, imam, pred dnevi si ga odkrila in tako tudi jaz tebe.

      Izbriši
    3. Ah, ja. Tweety iz B(r)loga... Lajtungo imam tako dolgo, da se dnevno spotikam obnjo.

      Izbriši