Preišči ta spletni dnevnik

četrtek, 08. november 2012

Nizozemske šege, koliko že? Na vlaku

Predvčerajšnjim se mi je pripetila prav trapasta nerodnost. Ko sem se zjutraj v največjem drenu povzpela na vlak, mi je sopotnica za mano po nesreči stopila na čevelj, ta pa se mi je sezul in plok-plok! padel pod vlak. 'Šiiiiit, šiiiiiiiiiiit,' sem ponavljala in se držala za glavo. Nekaj sopotnikov je skupaj z mano v dobri veri gledalo pod tračnice.  Prihitel je sprevodnik in skušal rešiti zagato, a zaman: 'Gospa, če mi pokažete, kje je čevelj, ga grem z največjim veseljem iskat pod vlak, ampak če ga ne vidite, je najboljše, da počakate, da vlak odpelje.'
In počakati sem morala, da je vlak odrinil. Po nekajminutnem krevsanju po peronu sem čevelj končno našla. Ko sem se pripravljala, da skočim dol med tračnice, sta mi naključna fant in dekle prijazno ponudila pomoč. Ker sem bila že tako ali tako sezuta in ker je bilo naslednji vlak pričakovati šele čez deset minut, sem se vljudno zahvalila. Pogumno sem skočila med tire in pobrala svoj čevelj. Malo sem se umazala, to je bilo vse. Še malo mi ni bilo treba skrbeti, da bom zamudila v službo, saj jutranji vlaki na srečo vozijo povprečno vsakih sedem minut. Trije možakarji, ki so tudi čakali na peronu, so se hehljali na moj račun. Kavalirji.
Prepričana sem, da se vsi trije po nizozemsko posedajo po vlaku, če le imajo priliko.
Na Nizozemskem me ne moti veliko stvari, ampak njihovo obnašanje v javnem prometu pa mi gre pošteno na jetra. Pristni Nizozemec namreč na vlaku, avtobusu ali tramvaju nikoli ne bo prepustil svojega sedeža starejši osebi. Raje jo bo tu pa tam s svojega sedeža ošinil s pogledom, češ, a. malha stara b. štor betežni (obkrožite ustezno), kaj pa se pehaš ob tej uri na a. vlaku b. avtobusu c. tramvaju (obkrožite ustrezno), če pa imaš ves ljubi dan čas in je zate bistveno bolje, da ob jutranji konici sediš doma in a. delaš družbo svojemu fikusu b. gledaš oddaje Max, televizijske mreže za senilneže c. tresoče se srebaš čaj (obkrožite ustrezno). Nosečnicam se tudi ne vstaja. Dvakrat preverjeno na lastni koži. Med obema nosečnostima mi je odstopilo sedež reci in piši troje oseb; Surinamec, Južnoameričan ter ruski vojak - čina se ne spomnim, vem le, da je imel ogromno okroglo kapo. Častna beseda, sem štela, saj ni bilo težko.
Nizozemski domorodci svoj živi dan ne bodo sedli na prostor ob oknu. Praviloma se posedejo na sedež ob prehodu, tudi če se peljejo do končne postaje, zraven sebe pa na sedež ob oknu porazdelijo svojo kramo. Da si ja ne bo kdo drznil prisesti. In tako tudi v največjem drenu na sedežih čemijo aktovke in plašči, za katere stavim, da niso kupili vozne karte.
Mene to tako jezi, da te imbecile nalašč sprašujem, če lahko umaknejo svoj šit s sedeža ob oknu, medtem ko se že kobalim čeznje. Prav zares, jaz si sicer ničesar ne upam, ampak to pa je eden mojih življenjskih izzivov. Če se mi posreči, polomastim še po kakšnem lakastem čevlju, ki pripada na pogled sila pomembnemu uradniku na poti v Haag. Seveda se mu vljudno opravičim, konju nadutemu, to pa že.


Novi vlaki so pa lepi, ni kaj.

1 komentar:

  1. oh, Irena predraga, spet sem se pošteno nasmejala.
    hmm, vidiš jaz nisem bila deležna teh izkušenj, saj sem povsod šla bodisi z biciklom ali avtom.

    OdgovoriIzbriši