Preišči ta spletni dnevnik

ponedeljek, 31. december 2012

Pri nas poka

Danes zjutraj, pol desetih. V kuhinji se lotim lepljivega štedilnika, ki ga nisem uspela zdrgniti včeraj. Zastavice, balone in girlande pustim, naj še kar visijo, v spomin dvojnega včerajšnjega praznovanja. Mimo kuhinjskega okna prikorači sosed Jerry s svojim psom in se mi na široko nasmehne. Veselo mu pomaham nazaj. Jerry: velik, temnopolt, športni tip. Njegov pes: mala, blond, dolgodlaka in nadvse avšasta čivava. Častna!
Odjekne petarda. Še pol ure in tu bo vzplamtela vojna. O, šit! O, šit, šit, šiiiiit!, me prešine. Jerry je doma na starega leta dan. To pomeni: 1. silne detonacije superilegalnih pirotehničnih izdelkov od desetih zjutraj naprej 2. točno ob polnoči kačo tisočerih kitajskih pokalic, ki se začne pri Jerryjevi hiši, se vije nekaj deset metrov naprej, do konca ulice, kjer ji naposled razžene sikajočo glavo gromozanski pok, ki ga nona Anica, ki je izkusila drugo svetovno vojno, primerja z bombardiranjem tržaške rafinerije. 3. Od pol enih ponoči naprej, za preživele, čudovit ognjemet v parku.
Pet minut do desetih. Nasproti našega vrta v parku sosed Jan navdušeno zabija v zemljo spoštovanja vreden tulec. Njegov sin mu asistira. Kmalu se zbere gruča pubertetnikov. V tulec spolzi nekaj podolgovatih, živobarvnih predmetov in točno ob desetih začne iz tulca švigati, prasketati in pokati. Antonieju in Jelki se svetijo oči. Meni gre na smeh, ko vidim Jana, ki si mane v dlani, ves vesel, kot otrok.
Kar naenkrat pa: KA-BUUUUM!!!!! Šipe se zatresejo, Jelka in nona Anica odskočita. Po parku se vije gost bel dim. Jerry!
'To je bil Jerry,' vzkliknem.
ŽBAAM!!!!, hip kasneje sledi naslednji pok. 'Jerry,' zavrisne Antonie. 'Jerry! Jerry!,' veselo poskakuje mali rdečelasec vsakič, ko trešči. V duhu ga že vidim, kako bo čez kakšnih deset let oprtan s torbo, polno petard, krožil po otoku in levo in desno metal petarde. V duhu vidim sebe, kako ga, vijoličasta od besa, za ušesa vlečem domov. Smrkavec!!!! Tako, da bo vedel že vnaprej.
Na našem otoku bo do dveh, treh ponoči kot v Gazi. Jelka in Willem sta se umaknila v bližnjo igralno dvorano, kjer lahko Jelka brez strahu, da bo pokalo, skače, pleza in divja. Antonie spi vsej pirotehniki navkljub. Vsakih nekaj minut mimo hiše priteče pokajoča in prasketajoča skupina mularije. Sami fantje, z eno izjemo. Trikrat lahko uganete, za čigavo hčerko gre.

3 komentarji:

  1. Srečno v vseh pomenih tebi in tvojim! LP:)

    OdgovoriIzbriši
  2. jooj, Irena. meni še zdaj odmeva v ušesih od novoletnega pokanja v Haagu. In popolnoma razumem Anico, da to novoletno pokanje primerja z bombandiranjem tržaške rafinerije. Jaz sem takrat svojo sosedo in njeno psičko jemala za pretirano občutljivi, ko je omenila, da mora psički dati pomirjevalo zaradi pokanja petard in raket. A le nekaj ur kasneje sem preklicala svoje mnenje in razumela njeno dejanje.Edino kar mi je bilo všeč, je, da pa poka samo takrat. ne 5 dni prej , ne 5 dni potem, kot tu pri nas.
    hčerkica je pa najbrž Jerryjeva, kajne?

    OdgovoriIzbriši