Preišči ta spletni dnevnik

nedelja, 3. februar 2013

Novička

V soboto se mi je Lotica skrivnostno približala in mi pomenljivo zašepetala v uho: 'Moja sestra je noseča.'
'Torej boš tetica, in to pri devetih letih,' sem radostno vzkliknila. Veliki dogodek bo napočil julija. Seveda se je na vso moč veseliti novega zemljana. A vendar mi ta novička ne da spati.
Pred letom in pol je namreč taisti deklič, ki se redno pride igrat z Jelko, povedal: 'Moja sestra je postala muslimanka,' in preden sva z Willemom sploh imela čas kar koli odvrniti, je dodala: 'grozno, ane?'
'Ah, tako grozno pa to spet ni,' sem ji zagotovila.
'Zdaj mora vedno nositi ruto,' je povedala Lotica.
'Ja pa kaj, mi pa moramo pozimi nositi kape, da nas ne zebe,' sem na pol v šali dejala, a si nisem mogla kaj, da me pri srcu ne bi zbodlo. Bi se tudi tako pošalila, če bi šlo za našo Jelko? Kaj, če se bo ona zaljubila v Nizozemca maroškega porekla, ki bi slučajno še pripadal strogi islamski veji? Sem omejena, če kar naravnost priznam, da bi me to popolnoma strlo?
Ko se mi je Lotica pred nekaj meseci potožila, da njena sestra ne sme več priti na njen rojstni dan, ker se po svoji poroki lahko udeležuje zgolj muslimanskih praznovanj, mi nobena šegava ni več padla na pamet. Deklici sem zgolj lahko rekla, da sestre s tem ne bo izgubila, da se bosta pač videvali ob drugih prilikah.
Pomislila sem na njeno mamo in pri duši me je še bolj stisnilo. Sme videti svojo hčerko, kadar si želi? Kako bo, ko se otroček rodi? Ga bo smela videvati? Čuvati prav gotovo ne, se bojim. Kako se počuti? Mimogrede, Lotičina mama je neprestano na udaru, venomer jo kdo intervjuja in verjetno jo misli - takšne, kot so moje - zbadajo v hrbet, ko včasih po soseski prikolesari s svojo v frfotajoče temno rjave ali temno vijolične obleke zavito starejšo hčerko. S hčerko, ki bi morala v šolo, ne pa gospodinjit svoji primoženi družini.
Smrkljo zlasati, jo stresti iz tistih obupnih odeval, ji zbiti -dobesedno- iz glave vse ortodoksno muslimanske ideje ter jo zakleniti v klet! Marskidaj mi ta misel šine skozi možgane. Misel, ki po vsej verjetnosti šviga po vsej soseski. Če bi Lotičina mama to storila, bi svojo hči tako zagotovo in za vedno izgubila.
Zadnjič sem Lotičino sestro spet videla. Skupaj s pripadnico iste sekte sta odšušteli mimo mene. Dva črna morakvarja, ob katerima  mi zledeni srce. Še njuna blažena nasmeška sta se mi zdela naravnost srhljiva.
In zdaj je na poti otrok. Bo zbližal dva tako različna svetova?

5 komentarjev:

  1. hja, sem kar blizu tvojim mislim in strahovom. ta "multikulturni prostor" je tudi v meni vzbujal strah in nečimrnost.in sploh mi ni bil všeč. niti malo ne. in še vedno verjamem, da islamska vera ne uči ločitve od svoje družine. in komaj razumem te mlade punce, da so se pripravljene odpovedati svoji svobodi zaradi veroizpovedi (?!?!?!?!?) svojega dragega.
    evo to je moja negativna plat moje osebnosti- nimam tolerance do razkazovanja muslimanstva. nimam!!

    OdgovoriIzbriši
  2. Uh, tole je pa tako občutljiva tema in bi se o njej dalo razglabljati ure in ure. Samo verjamem, da se je punca res podredila edino zaradi silne ljubezni do partnerja, sicer ji bo zelo, zelo težko. Ja in smili se mi njena mama. Porkamotorka, ne znam si predstavljati, kako bi bilo, če bi mene in moji hčeri doletelo kaj takšnega.
    Hvala ti za zapis, ki me ne pusti ravnodušno in kar precej razmišljam o tem, kljub temu, da sem prebrala že kar nekaj knjig na to temo.
    Bodi lepo v deželi mlinov na veter.

    OdgovoriIzbriši
  3. Odličen zapis, hvala ker deliš z nami.
    Sploh si ne predstvaljam, kako bi reagirala če bi se kaj takega zgodilo meni, zlomilo bi se mi srce....

    Multikulturnost je velika preizkušnja za vse....čeprav v sloveniji smo kot da živimo samo v eni sami.



    OdgovoriIzbriši
  4. Uf, tole je bil pa zdej šok zame, ko sem le prebrala do konca. Ko si pred dnevi tole objavila, sem uspela prebrati le prve besede, ki mi (roko na srce) vedno polepšajo dan, ko samo preberem, da so na poti novi dojenčki.
    Po prebranem sem za en čas obsedela, čez hrbet se mi podijo mravljinci in tista "porkamotorka" malo višje je čist preblaga oblika za misli, ki se vzporedno podijo po glavi.
    Če prav pomislim, mularija v določenem obdobju vse počne iz kljubovanja, pomembnosti lastnega odraščanja in dokazovanja staršem ... klinc, posledice potem pa niso več tko enostavne. Obup!
    Še kar me mrazi.

    OdgovoriIzbriši
  5. lepo napisano. Tema, ki je v današnjem ponorelem svetu, še kako aktualna. nadaljuj :)

    OdgovoriIzbriši