Preišči ta spletni dnevnik

četrtek, 19. september 2013

Ponedeljek z Antoniejem

Nov začetek tedna. Še v temi se po prstih odpravim v kuhinjo pripravljat zajtrk. Soseda pravkar pripelje psa s sprehoda. Nekateri so pač še bolj zgodnji. Mimo kuhinjskega okna pribrli lučka na kolesu. Nekdo že hiti v službo.
Med stiskanjem pomarančnega soka me premoti šum. Willem prinese Antonieja, vsega toplega, mežikajočega.
'Mama,' zastoka. Prevzamem malega fantka, ki se mi namesti v naročju. Nekaj časa se crkljava, dokler me nenadoma čisto bistro ne pogleda in reče: 'Televizijo gledala!'
V odgovor dobi čisto jasen 'ne', ampak očitno misli, da se mi je omračil um, zato zahtevo ponovi še nekajkrat. Ob četrtem ne-ju se ga poloti togota, po tleh pomeče nekaj stvari, ki so pravkar pri roki, potem pa se vda v usodo in pove, da je lačen in žejen. Seveda mu tokrat ugodim in postrežem z zajtrkom. Pridružita se Jelka in papa. Po zajtrku Jelko s kolesom peljem v šolo, Antonie pa ostane doma z Willemom, ki gre danes pozno v službo.
Ko pridem domov, sta moška že sestavila vse možne sestavljanke in z njimi prekrila tla v dnevni sobi.
Willem gre v službo, pomahava mu pred oknom, zatem pa se lotiva še poslednje sestavljanke, abecede. Antonie se je naveliča pri črki K in zabriše K - kravo pod omaro. Sicer pa je čas, da se odpraviva plavat.
V bazenu se pridruživa drugim dvoletnikom ter njihovim mamicam in dvema očkoma. Mala črnolasa Zenna na glas našteva sladkarije. 'Piškotek! Bonbonček! Čokolada!'
'Lačen,' se oglasi Antonie. Zennini mami je malo nerodno. V tem v vodo kot tanker zabrede učiteljica Yvette. Malčki se zagugajo na valovih. Škropimo se, brbotamo, potapljamo, skačemo, pojemo. Otroci se neizmerno zabavajo, razen največjega, Arturja, ki vsakič tuli ko zmaj. 'Lizika,' je slišati Zenno.
'Lačen,' zasitnari Antonie. Mala Pien, Yvettina hčerkica, na ves glas vsem sporoči, da svoje mame noče več videti. Plavamo do stopnic, kjer snamemo otrokom rokavčke in jih pustimo, da skačejo s stopnic v vodo, segajo na dno po igračke in skakljajo z obroči k mamicam. Še nekaj pesmic, nazadnje poslovilna, kjer vsi špricamo in mahamo. 'Sladoled,' zavpije Zenna. 'LAČEEEN,' zaveka Antonie. Hitro greva pod tuš, nato pa v garderobo, kjer dobi svojo rozinovo žemljico. Ko se kasneje ustaviva v pekarni, dobi od prodajalke še eno. Kosil seveda ne bo.
'Boš malinovec ali jabolčnik,' ga pobaram, ko prideva domov.
'Ja,' odvrne.
'Jabolčnik ali malinovec,' vztrajam. Malček se zamisli, potem pa vpraša: 'A imaš prsi?'
Tega nočem zanikati, čeprav bi lahko to storila, glede na obseg.
In potem se gre igrat. Preden greva v šolo po Jelko, greva še lulat. Zdaj se uči. Namesti se na školjki in zaseslja: psssssssss. In res, polula se! Ponosno potegne vodo in si gre v svojo sobo nalepit dinozavra. Te posebne nalepke sva pred nekaj dnevi kupila prav v ta namen.
Ko na mama-biciklu vsi trije prirajžamo iz šole, izmenično igram vloge mame, nogometne sodnice in krotilke. A pravo veselje je gledati bratca in sestrico, kako lepo se ujameta. Skrivata se. Jelka si z rokami pokrije oči in na glas šteje do dvajset. Lahko bi tudi gledala, ker se Antonie vedno skrije za zaveso. In potem je na vrsti Antonie. Tudi on šteje do dvajset, s to razliko, da izpusti sedemnajst, osemnajst in devetnajst. In pa... namesto oči si pokrije usta. Jelka se od smeha sesede na tla. Jaz pa tudi. Kot bi gledala Pujso Pepo, častna beseda.
In potem pride papa, povečerjamo, nakar je čas, da gremo gor. V Antoniejevi sobi na hitro v njegovo posteljico s tal položim sovo in zajca. Tako ljubki igrački, ki pa ju Antonie v svoji posteljici ne tolerira. POK! mali fantič vsakič v velikem loku zaluča sovo. BUMF! se ji na tleh čez sekundo zamolklo pridruži zajec. Jaz pa kar vztrajam.
Gremo še enkrat lulat. Na omari se šestim dinozavrom pridruži še sedmi. Antonieja mora preobleči papa. Tudi zobke pusti čistiti le njemu. Mene ima zaenkrat dovolj. Ampak knjigico mu pa le moram prebrati. Z nogami moram narediti krog na Jelkini postelji, ker Antonie zahteva 'veliko luknjo', oziroma široko naročje. Ugnezdi se in zbrano posluša. In potem ga smem odnesti v njegovo sobo ter ga položiti v posteljico.
'Lahko noč, najljubši fantek na svetu.'

'POK!'

'BUMF!'


3 komentarji:

  1. človeku resnično polepšajo dan tvoje zgodbice.
    še jih piši pliiiiizzzzz

    OdgovoriIzbriši