Preišči ta spletni dnevnik

ponedeljek, 09. september 2013

Umetniški konec tedna



Spet september, verjetno najbolj razgibani mesec v letu. Toliko prireditev, da ne vem, katere bi se udeležila. Ena mojih najljubših je umetniški bienale na našem mini otoku. Prebivalci otoka na reki Zaan imajo vsaki dve leti možnost prvi vikend v septembru spremeniti svojo hišo v galerijo, kjer razstavljajo okoliški umetniki, ali v malo koncertno dvorano, kjer v dnevni sobi nastopi trio flavtistk, pianist ali bobnar. Letos se je spet več kot trideset družin odločilo, da bo odprlo svoja vrata ljubiteljem umetnosti.
Že marca se začnejo prve priprave: prava hiša išče pravšnjega umetnika. Morda je celo obratno. Gospa Gea, ki stanuje v naši ulici, ne koleba. Svoje izdelke iz gline in stekla bo razstavila kar pri sebi doma.
Pri Eliji, fantku, s katerim hodi Antonie v vrtec, je razstavlja slikar Zenon. Z Jelko se odpraviva na obisk. Naš bienale smo otočani poimenovali tudi 'zijanje k sosedom'. Nekateri, častna beseda, hodijo po hišah zgolj zato, da bi si ogledali njihovo notranjost. Celo na anketi, ki jo kasneje izpolnim, je to eden izmed odgovorov na vprašanje 'Zakaj ste obiskali bienale?' Ker je možno obkrožiti več odgovorov, brezsramno obkrožim tudi tega.
Elijev oče naju z Jelko prisrčno sprejme. Njegov sinko je šel pravkar spat. Z Jelko nisva edini gostji, ampak Zenon, ogromni slikar, dvigne Jelko k eni izmed svojih nadrealistničnih stvaritev. 'Zgrabi jabolko, Jelka,' jo spodbuja. Jelka stegne roko, medtem, ko jo nekdo fotografira. Jelki so slike všeč. Lahko si izbere eno uokvirjeno razglednico. 'Za tvojo sobo,' poudari Zenon.
Potem greva v sosednjo hišo, kjer me prevzamejo serije malih obrazkov iz blaga. Med obiskovalci ujamem besedo 'zlovešči'. Malce spominjajo na portrete Marlene Dumas. Medtem ko očarano strmim v obrazke, se mi predstavi njihova stvariteljica: Ines. V njej prepoznam gospo, ki je zadnja dva dneva v invalidskem vozičku švigala (ja, častna, švigala je!) mimo našega kuhinjskega okna. V dnevno sobo se nagruča cela skupina obiskovalcev in z Jelko odideva h gospe Gei.
Na vrtu naju pričaka nemarno zleknjena glinena kokoš s silno dolgimi nogami, oranžnimi parklji in divje rdeče nalakiranimi 'nohti'. Uau, gospa Gea, tega pa nismo pričakovali od vas! Gospod soprog Jelki v ribniku razkazuje žabe. Nerada mi sledi v dnevno sobo. Naravnost ganljivi severni medved na pianinu se ponaša z rdečo pikico: prodan! Nasproti sta na knjižni polici še slon in bik. Oba pisana ko strela. Gospa Gea, no! Pa tako za nekam brezbarvno sem vas imela... Gea zasluti, da sem malo na trnih. Jelka med vsem steklom in keramiko, uj... 'Pridi enkrat drugič v miru pogledat,' mi šepne. Z veseljem, a kaj, ko severnega medvedka ne bo več.
Jelka smukne na vrt gledat žabe v ribniku. Ob kokoši se momljaje zbere nova skupina obiskovalcev. 'Pojdiva domov,' zaukaže mala rdečelaska.
Prepustila sem jo očetu in bratcu in se sama odpravila naprej po otoku. Ujeti mi je uspelo zadnji košček klavirskega recitala v sosednji ulici. Malo naprej se razveselim izvirnih skulptur: natrgan in nakodran papir s starih knjig. 'Fenomenalno,' vzklikne meni zelo znan glas. Moja bivša sodelavka Margreeth! Nikakršno presenečenje, seveda, nanjo vedno naletim na razstavah. Srečava se še štirikrat, vsakič se glasneje hehljava.
Velikokrat me zamika, da bi kaj kupila. Kipec deklice na bradlji. Sliko dveh otrok na zapuščeni ulici. Ribo in ribico. Skodrano knjigo. Tu pa tam prisluhnem pogovoru med umetnikom in obiskovalci. Nekje vsi obiskovalci osuplo pogledamo, ko neka gospa prav robato zarožlja s keramično strukturo, da bi jo malo preuredila. 'Nič se ne bo razbilo, saj sem jo pošteno spekla,' nam je, vsem zgroženim, navrgla.
Na koncu sem si hotela ogledati še največjo mojstrovino na otoku. Lokalni grafik je namreč dva dni spreminjal podobo ploščadi pred našim vrtcem. Odpravim se tja. 'Jebenti,' mi uide. Od dih jemajoče slikarije ni ostalo čisto nič. Nočni dež ni pustil niti sledi za temle:


Minljivost... Fotografijo sem snela s Facebookove strani Kunsteiland Zaandam.
Obrazki mi pa niso šli iz glave. Zlovešči ali ne. Odhitela sem domov, oddrdrala sila prepričujoč zagovor, po katerem je Willem prižgal zeleno luč, in odhitela sem k Ines. Z denarnico v roki sem se zrinila v dnevno sobo, kjer se je že trlo obiskovalcev. 'A zdaj boš pa navalila, ane, hehehe' slišim.
Margreeth. 'Hehehehe,' ji pritrdim. Izberem si štiri portretke.
Z malo truda in nekaj kletvicami jih z bucikami pritrdim na steno. 'Ja,' pravi Willem. Oddahnem si. In potem jih slikam, tako, za ta blog. Madona, naravnost srhljivi so, ampak zdaj so naši, moji, moji.

1 komentar:

  1. Eeee, tole mi je pa ful zanimivo! Jst bi včasih h kakemu sosedu tudi pokukala samo zaradi firbca.
    Drugi obraz z leve mi je pa kar malo grozen. Mogoče samo zaradi kota slikanja te fotke. Upam. :-)

    OdgovoriIzbriši