Preišči ta spletni dnevnik

torek, 03. februar 2015

Kratek stik

Vsi bežni trenutki zadovoljstva, ko pospravljam otroški sobi, drobci miru v kaotičnem vrtincu življenja, dejstvo, da v naši družini nihče na smrt ni bolan: je seštevek vsega tega lahko... SREČA? Ko se mi želodec skrči ob misli, da mi je predvčerajšnjim dobra znanka zaupala, da ima raka na prsih, danes zjutraj pa mi je druga, s katero sem si blizu, zaupala, da se bo razšla z možem? Danes po pouku bosta morala to razložiti petletni deklici.
Zjutraj sem v trgovini potrto in brezvoljno potiskala nakupovalni voziček med policami zavedajoč se, da na moja ramena pritiska gorje drugih. Ki pa mi sploh tuje, kot bi šlo za neko pražalost, ki je že od nekdaj pretkana v vseh mojih čustvih. V ponosu, ko gledam svojega sinka, ko štirileten korajžno prvič zakorači v razred. V togoti, ki se zbudi v meni, ko me Jelka po petem opozorilu še vedno ne uboga. V veselju, ki me prešine, ko sredi noči odstrem zaveso in vidim, da sneži. Vsakič prikliče kratek stik v mojih možganih komaj zaznavni priokus grenkobe.
Morda je to del matrice vsake slovenska duše. Še sreča, da svojo redno hranim s pozitivizmom holandskih polderjev, kjer je vse seksi. Od evtanazije do raka na prsih: od prvega se definitivno stegneš, od drugega pa definitivno ne. In če ti mož po dvajsetih letih prizna, da je našel srečo z drugim, mu seveda privoščiš to srečo. Sicer ponoči ne zatisneš več očesa, ampak, hej, za kaj pa imamo uspavalne tablete?
Za vse, ki začasno izgubijo stik s prihodnostjo, je zanje že nekaj let na voljo do nezavesti zribana mindfullness-filozofija: posveti sleherni dejavnosti svojo popolno pozornost, živi v tem trenutku in počni le eno stvar naenkrat. Ampak če ti prihodnost nekaj zabriše, vojna na primer, tudi sedanjosti ni več videti, sem v daljni preteklosti slišala v domovini.
Ampak v Deželi mlinov na veter slišim večkrat: trikrat globoko vdihnite, zaprite oči in pomislite na nekaj lepega.
1. Živimo v miru. Kljukica. (Check za hipsterje)
2. Iz pipe nam teče pitna voda. Kljukica.
3. A nisem danes bila v supermarketu, kjer sem lahko kupila špežo??? Kljukica. (Fasungo za vse Neprimorce)
4. Imam službo. Kljukica
5. Imam dva zdrava otroka. Kljukica
6. Je zima, jaz pišem v ogrevanem prostoru. Kljukica.
7. Še veliko usranih novic v življenju mi bo spodneslo tla pod nogami, in jaz jih imam, noge, namreč. Kljukica, kljukica, dvojna kljukica.
Marš, marš, dvojni marš, grenak priokus ušivi!!!


7 komentarjev:

  1. Ko sem prvič pogruntala rešitev tovrstne ... dileme? Čustvene razpoke? Mi je bilo precej nerodno. V resnici ima namreč "vsaka stvar najmanj dva vidika." Vem, vem. Živa groza od spoznanja. Ampak ... ko sem nazadnje izgubila nujno potrebno delo (samofinanciranje študija), ker sem bila "preveč žalostna" zaradi neke zgodbe, sem pogruntala, da to tako ne bo šlo. Seveda od takrat naprej nisem izključno "nikoli žalostna" (seveda sem kdaj), samo spoznanje je ostalo, da ima ta žalost ... najmanj dve strani. Po eni strani sem polnovredni član svoje družbe in to družbo v neposrednem stiku čutim, tudi če komu v njej gre slabo, po drugi strani svoje občutke dajem naprej in s tem škodim sebi in drugim. Pač niso bili vsi inštruiranci pri volji trpeti zaradi zgodbe njim neznane osebe, ki je užalostila mene ... jep, svoj čas sem se o življenju učila iz takšnih banalnih zgodb - kot študentka sem to pač smela :-). In ko smo že pri banalnih zgodbah, ki jih piše življenje: ko sem se navadila ostajati relativno (!) nesesuta ob trpljenju drugih, sem tem postala boljša opora, saj so od mene poleg razumevanja dobili malce pozitive. Itak, da dandanes vsi skupaj preveč tulimo, da se da s pozitivo tudi raka premagati (živi fašizem zdravih, če mene vprašaš), ma nevsiljivo, netrpeče stanje ob strani in mirna spodbuda je nekaj drugega kot demonstrativen pozitivfašizem.

    Naslednje banalno spoznanje me spremlja že celo življenje ... na podlagi selitev in kupa drugih izkušenj sem dejansko hvaležna za mir (ne vprašaj, blont dojče kelnarce znajo prav fajn težiti, sploh če te majo za ciganko), hrano (saj veš, svoj čas so nas vegetarijance malce matrali, da vidijo, iz kakšnega mesa smo:-), čisti zrak (jebeni Yu-All over-kadilci ...), delo, stanovanje (v katerem me lastnik tokrat najbrž ne bo do konca okradel) ...

    Hočem reči: moja hvaležnost izhaja iz povsem banalnega dejstva, da marsikdaj v lajfu marsičesa nisem imela, sploh, ali pa mi je bilo z ogromnim veseljem vzeto. Za Evropejko mojih let je to slabo spričevalo naše družbe, po mojem mnenju. Da te evropejski lajf tolče tako dolgo, da se ti sveža kumara zdi ena najbolj čudovitih stvari, ki jih imaš. Ali pa da tako veliko delam, da zjutraj čutim vsako kapljico vode na računalniško zatečenih očeh ...
    Seveda pa je tudi lepo, da po sili razmer zdaj dejansko znam biti (avtomatsko) hvaležna in da moram na vsak način ostati nezagrenjena, spričo svojih in drugih žalostnih zgodb. Praktična rešitev dileme, da nas zgodbe bližnjih prizadenejo in da nas istočasno ne smejo preveč: lastno trpljenje, vsaj nekaj časa, ko pa mine, je svet čudovit. Banalno, a učinkovito.

    Vseeno se nikoli ne bom sprijaznila z dejstvom, da sem tako trdno prepričana, da bi bilo življenje na tem planetu lahko veliko lepše, če ne bi bilo toliko idiotov. Jep. Ne morem se otresti tega banalnega spoznanja, pa če me tepeš :-)

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala, Alcessa, za tvoje besede. Se bojim, da ima ta moja pražalost en sila banalen izvor: melodramatično sočutje. Pretirano vživljanje v druge: kot bi se meni zgodilo. Ampak prav imaš, s tem le škodujem drugim in sebi. Kar se pozitivizma tiče: prav nenaraven je kdaj, ali pa smo Slovenci nasploh prfuknjeni z raznimi preobremenjenostmi. :D

    OdgovoriIzbriši
  3. Ja, Slovenci kar radi posežemo po bolj banalnih rešitvah :-)

    (zdi se mi, da je za otroke fajn, če mama s sabo ne nosi zanje nerazložljive žalosti, ne bi pa vedela - vem pa, da je za otroke včasih malce bolje, če se starši kar ločijo, kot če se ne, spet ena taka banalna z mojega konca :-) Vsekakor s prigovarjanjem samemu sebi najbrž ne nehamo kar biti taki hudi vživljači, od tega nas odvrnejo šele nasprotne čustvene izkušnje, ne da?

    OdgovoriIzbriši
  4. Ta melodramatičnost mi je še kako poznana, naj bo še toliko kljukic, včasih me nekaj-gorje, zgodbe drugih nerazložljivo prizadenejo oz. okupirajo, pa čeprav vem, da jih kot tako hude morda tudi samo jaz vidim (ja, tudi to se mi je že zgodilo). Ja, veliko energije vzame in volje do življenja, in ne vem točno, kaj pomaga iz te spirale, pozitivfašisem (super izraz!) že ne. Ne vem, po mojem so taka občutja nekaj normalnega, mogoče predvsem pri določenih osebnostnih tipih. Ravno včeraj sem spet reševala nek test, ker imam pač veliko časa in to..., in ko sem brala, ta da empatičnost in sposobnost vživljanja v druge ni prav razširjena in da je, vsaj v mojem primeru, to tudi ena od kreposti in prednosti - za kaj točno, pa še ne vem, ti javim, če ugotovim … Sem pa že zdaj prepričana, da je bolje biti čuteč in občutljiv, seveda pa ni lahko in najti tisto mejo, do kje je ok, kje pa že škodi, tisto je umetnost. Vseživljenjski cilj.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Mogoče je rešitev vsega skupaj dejansko iskati na istem koncu? Če se znamo res vživeti v trpljenje drugih (oziroma kdaj tudi bolj, kot oni dejansko trpijo), potem znamo opaziti tudi, da naše trpljenje zaradi vživljanja lahko druge prizadene - ta trpeče ali čisto druge osebe. To pa ne more biti sprejemljivo, se mi zdi.

      Drugače pa je ta naš svet velikokrat veliko hujši kot je naša t.i. melodramatičnost, ki je najbrž biološka funkcija homo sapiensk, ki naj bi pomagala pri ohranjanju skupin pri življenju (nekdo pač mora biti pripravljen pomagati in vživljanje je velikokrat pogoj za pravilno pomoč, ni pa nujno - poznam tudi osebe, ki se vživljajo in so potem agresivne ter trpečim zapovedujejo, da naj se poberejo skupaj, da njim ne bo treba posredno trpeti (pozitivfašizem :-)

      Izbriši
    2. OK, sori za spemanje :-), ravnokar sem odkrila podcast, v katerem se ukvarjajo točno s takšno tematiko. Stvar je daleč odbanalne.

      http://www.npr.org/2015/01/30/382453493/mirror-touch

      Izbriši
    3. Punci, kaj naj rečem, kapo dol. Vedve sta bistveno nad mojim nivojem. Se grem zdaj malo zamislit.

      Izbriši