Klatežke

Nekoč sva z Jelko kolesarili čez naš most, mimo barčic in galebov.
'Oooo,' me opozori hčerka in s prstom pokaže na zavrženi tetrapak na tleh.
'Glej, pujse, kako so kar tako odvrgli smeti,' se je ob podobnih prizorih usajala moja mama med našimi nedeljskimi sprehodi po naravi. Moj oče se je seveda strinjal in oba sta se preostanek sprehoda tovariško zgražala nad brezobzirneži, ki so za sabo puščali svinjarijo.
Zavrla sem, stopila s kolesa in vprašala takrat še štiriletnico: 'Pobereva?'
'Ja,' je vzkliknila in jela plezati z zadnjega otroškega sedeža na kolesu.
Lahko bi sicer bentila in pridigala, da se to ne sme, ampak neposredna akcija se mi je zdela primernejša.
Tetrapak sva pobrali in ga vtaknili v stransko torbo na kolesu - kjer se je valjal še nekaj tednov, ker sem nanj pozabila - ampak to zdaj ni poglavitno.
V glavnem, če te potepuške smeti motijo, jih poberi. In jaz pobiram. Na našem otoku, na igriščih, na plaži - tam se osredotočam na plastične zamaške, ki jih zbiram, da jih odnesem v Slovenijo.
Da ne bo pomote, nisem edina. Po vsej Deželi mlinov že nekaj mesecev poteka akcija pobiranja zablodelih smeti. Vsak dan ena je čisto dovolj. Več nas bo, bolj bo čisto, pravijo idealistični organizatorji, ki jih seveda takoj spljuvajo pragmatiki, ampak vseeno: naš park je čist.
Kar precej nas je, ki potepuškim odpadkom najdemo streho nad glavo v domačih smetnjakih.
Ko sem se danes sprehodila po parku, sem spotoma pobrala škatlico cigaret, par koščkov kartona in plastično vrečko: klatežk za en teden. Zwerfies, jim pravijo Nizozemci. Ko sem jih tako pobirala, se mi je razpletla kita in lasje so se mi razmršili. Kar malo sem se prestrašila svojega odseva v šipi domačih vrat.
Spominjala sem na duševno bolnico, ki je pred psihiatrično bolnišnico vztrajno pobirala nevidne smeti, leta nazaj, ko sem bila tam še kot študentka nekoč na seminarju.
Nehote sem stisnila cigaretno škatlico. Na roki je pustila rdeč odtis.
Ok.