Nizozemsko poletje

Kot otrok sem nekoč gledala odddajo o tem, kako otroci iz drugih evropskih držav preživljajo poletne počitnice. Med drugim je kamera spremljala nizozemskega dečka, ki je v rumenih škornjih in rumenem dežnem plašču stikal po premočenem vrtu, zraven pa je lilo kot iz škafa. Vajeni neskončnih toplih in suhih poletij, se mi je fantič zasmilil v dno srca. Niti malo se nisem zavedala, da bosta taka poletja doživljala moja otroka. Saj ne, da bi jima privoščila peklensko vročino, ki je kar nekaj tednov visela nad Slovenijo, ampak tole naše poletje tu pa je letos tako bedno. Zna človeka kaj bolj zamoriti kot hladno deževno poletje? Jutro za jutrom si navlečem dežni kombinezon in odkolesarim na kolodvor. Luže mi dodobra premočijo stoplala, dež mi v curkih teče po obrazu, izza kapuce, za vrat. Brrrrrr. Peron se spremeni v skupinsko slačilnico, premočeni kombinezoni končajo v plastičnih vrečkah in se skupaj s potniki drenjajo v prepolnih vlakih. Poleti so vlaki v skladu s počitniškim urnikom redkejši, predvsem pa krajši. V službo pridem z premočenimi rameni in čmokajočimi sandali. A se vsaj lahko zbrano posvetim delu, ne da bi me lepo vreme vabilo iz pisarne.
Ob ponedeljkih in čertkih, ko sem z Antoniejem in Jelko doma, pač moramo opraviti najnujnejše nakupe. S škornji in pelerinami se odpravimo k peku in na tržnico. Nehote se spomnim tistega ubogega dečka s televizije. A otroka se ne menita za slabo vreme. Tudi to ima namreč svoje dobre strani: lahko nemotoma skačeta po mlakužah, doma lahko dlje kot ponavadi gledata televizijo in ko Antonie popoldne zaspi, se greva z Jelko njeno priljubljeno igro: v spalnici me spravlja spat. Čudovita igra, pri kateri se lahko spočijem, težava je le v tem, da obstaja velika nevarnost, da zares zadremam. To se mi je že dvakrat pripetilo, Jelka pa je obakrat takoj smuknila v kazenski prostor, k Antonieju v posteljico, in mu skrajšala popoldanski počitek vsaj za pol ure. Posledice: nergav malček, huda mama in globoko užaljena bodoča diva.
Čeprav so napovedovali sodni dan, je davi kot po nekem čudežu sijalo sonce. Ko se je Willem odpravil v službo, sem otroka posadila na 'mama-bike' in ju odpeljala na otroško kmetijo, kjer sta preganjala race, pave in kokoši, grebla po pesku, božala prašiča in mačka - temu je Jelka kradoma dala še poljubček na rep, s tem pa zasejala hudo paniko med bolhami, ki so tam pravkar imele piknik. Sivega neba sploh nismo opazili, dokler se ni opoldne skoraj stemnilo. Vsi premočeni smo prišli domov. Pred hišo sem v nahrbtniku zaman iskala ključe. Lilo je kot iz škafa, preklinjala sem, da se je kar kresalo. Na srečo je prišel domov sosed Richard, ki nas je z rezervnim ključem, ki ga imamo pri njih, rešil iz zagate. Moji ključi so ležali na prepražniku na hodniku. Pozabila sem jih v ključavnici, nekdo pa jih je skozi pisemsko režo vrgel noter. Kako že rečejo: več sreče kot pameti? Zgodba mojega življenja. 
Pogledam na vremensko aplikacijo na telefonu: dež do nadalnjega.
Oglasi se zvonec: sosedova Yanne mi pomoli zavojček in odskaklja med debelimi dežnimi kapljami spet domov. Zanjo so se prejšnji teden začele počitnice in sedaj doma preganja dolgčas s peko. 'Mokro poletje sploh ni taka katastrofa,' pomislim in ugriznem v čudovito limonino pecivo.

Pipo zapri!

'Ej, grem, Jelka gnjavi A.' S temi besedami sem davi odrezavo prekinila kratko izmenjavo sporočil s prijateljico. Medtem ko sem nekaj minut hotela uiti vsakdanu in sem pošarila po Facebooku in se tam zaklepetala, je Jelka zlezla k Antonieju v posteljico in naredila črto čez njegov popoldanski počitek. Ko sem fantiča reševala iz judo-primeža, sem si hkrati ogledovala nered v sobi in se komaj krotila. Zadnje čase se mi večkrat zgodi, da vzrojim. Ob pogledu na zmešnjavo v hiši zavre v meni sveta jeza. Včasih zmaga ona, včasih pa jaz.
Jutra so zame postala predvsem... zgodnja. Antonie se ponavadi zbudi okrog šestih, sede ter pokramlja s svojim Jakom Racmanom. Ta ga čez nekaj minut začne dolgočasiti in takrat je čas, da se med vzkliki 'Mama! Papa! vsa polomljena prikrotovičim iz postelje. Antonieja odnesem v dnevno sobo, kjer skozi okno pogledava, če kateri (še večji siromak od mene) tako zgodaj na ta deževen dan sprehaja psa. S sinkom se malo pocrkljava, medtem ko pije svoje mleko. In potem grem pripravljat zajtrk. Antonie vzame Jelkin voziček in iz njega v lahnem loku vrže punčko Kelly, ki letargično obleži na preprogi. Antonie nato na hodniku v rožnat voziček naloži svoje čeveljce in jih hrupno prevaža po kuhinji. Potem se naenkrat ustavi, hopla! letita čevlja vsak na svojo stran. Voziček zapelje k mizici z igračami, tam nekaj časa zabija žebljičke, potem pa spet: rrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrr z vozičkom. Tokrat se v njem pelje kladivo. Preden Jelka in papa prideta na zajtrk, je dnevna soba takšna, kot bi jo pravkar zapustila tolpa vlomilcev.
Počasi bo treba vsaj Jelko navaditi na red, a doslej še vsakič, ko jo opomnim, da je treba pospraviti igrače, naredi tako šobo, da bi nanjo lahko parkirali koncertni klavir. Globoko užaljena včasih še premore v škatlo položiti enega od šestintridesetih koščkov zloženke. Saj vem, dva koščka bom našla takrat, ko bom iskala naprstne lutke, enega bom po nesreči posesala, trije se bodo skrili za blazine v kavču. Tolažim se s tem, da verjetno nisem edina. Jeza popusti, ko Jelka zapoje poslovilno pesmico prašičke Olivije, njene priljubljene risanke. Mala junakinja: končno brez dude in tudi brez pleničk, čeprav ji nek škratek med ušesi ne dovoli, da bi kakala v straniščno školjko ali kahlico: podrobnosti bom raje zamolčala, ker jih namreč skušam namerno  potlačiti globoko v podzavest. 
Današnji dan je minil še kar solidno, če odmislim histerični jok, s katerim sta otroka danes pričakala papa, ki se je kot ponavadi iz službe vrnil ob sedmih zvečer. Sosede sumim, da me sumijo maltretiranja otrok.  Willema je verjetno imelo, da bi šel nazaj delat. 
Zadnje dejanje se odvija v kopalnici. Otroka veselo čofotata v kadi. Ko Antonie vstane, mu po lulčku pricurlja nekaj kapljic vode. Jelka zaprepadeno zavpije: 'O, ne!! Pipo ima odprto!'  
'Jelka, to je njegov lulček,' ji v smehu razložim. 
'Pipo zapri,' zaukaže. 
'Jawohl,' potegnem fantiča iz kadi in ga zavijem v mehko brisačo. 

Šobica

Mlinček

Pred tednom dni je moja mama je zbolela. Ko sem jo poklicala za najin desetminutni vsakodnevni klepet,  sem v njenem glasu takoj zaslutila, da ne gre za običajne tegobe, temveč da je stvar resnejša. Hud prehlad z vnetjem, vrednim zdravljenja z antibiotiki. Hudo me je zaskrbelo. Ločuje naju namreč 1263 km, natanko 1263 km preveč, ko se pripeti nekaj takega. Saj skrbni sorodniki in sosedje takoj priskočijo na pomoč, jo odpeljejo k zdravniku, ji prinesejo kosilo in večerjo, poskrbijo, da ima doma vse potrebno... Ampak vse to bi vendarle morala početi sama, predvsem pa biti ob njej. Pa nisem. In tako se potem žrem, misli se mi zvrtinčijo v divji, črni kolobar skrbi in strahov. Kaj pa, sem s tesnobo v srcu pomislila, če sva bili maja zadnjič skupaj v Amsterdamu in ne bo več prilike, da bi si znova ogledala Van Goghov muzej, kar si je takrat želela? Mama pa si je na srečo kmalu opomogla.
Ko sva pred mesecem dni pred tem muzejem izstopili iz tramvaja, se je daleč po pločniku vila kača čakajočih, ki so jo varnostniki morali krotiti v pregledne vijuge. Trapasta zamisel, obiskati kateri koli znan muzej konec aprila ali maja, ko se v nizozemski prestolnici tare turistov.
Najbolje se je bilo umakniti v de Pijp, to je slikovita, pristna amsterdamska četrt, zgrajena v 19. stoletju. Saj tudi turisti zaidejo tja, vendar šele po ogledu drugih mestnih znamenitosti, če se znajo odlepiti od Rdeče četrti.
Težava je v tem, da se jaz v tem koncu mesta vedno izgubim. Kar nekaj časa je trajalo, da sem, grde kletvice sikaje, našla tisto, kar sem iskala: najznamenitejšjo tržnico na Nizozemskem, ki se razteza po precej dolgi ulici Albert Cuyp, poimenovani po enem znanih holandskih slikarjev iz 17. stoletja. Temu primerno ji tudi rečejo tržnica Albert Cuyp, de Albert Cuypmarkt. Stojnice so tu podaljšek trgovin v ulici in zato je tu najti prav vse: od starega pohištva,  unikatnega nakita pa do najbolj eksotične zelenjave. Tu me vedno zgrabi nakupovalna mrzlica, ki silno zabava mojo mamo, ker ve, da se na drugih tržnicah spastično omejujem na sadje, zelenjavo, rože in sir.
 Pri prijaznem mladem Kitajcu kupim dva para oranžnih uhanov v obliki vrtnice in marjetice za Kraljičin dan. In še dvoje špangic z oranžnima vrtnicama, da se bova z Jelko ujemali. Malce dlje prijazna prodajalka južnoameriškega porekla prodaja ljubke torbice v obliki sovic. Takoj kupim eno malo, zeleno, ravno pravšnjo za zavetje pametnemu telefonu. Ko z mamo prideva do stojnice, kjer prodajajo platnene prte, se spomnim, da sem obljubila, da bom svoji prijateljici Renati kupila dva metra rdečega platna z belimi pikami. Transakcija v trgovini za stojnico poteče brez računa. V zameno dobim popust in šegav pomežik. In potem pride na vrsto moja najljubša stojnica s čaji, dišavami začimbami ter drobno kuhinjsko opremo. Kardamom, različne vrste sivke, raznobarvni sladkor, okraski za kolačke, tisoč in ena čajna mešanica... Ves dan in denar bi tu zapravila. A tokrat sem kupila le nekaj, kar me je tisto popoldne prestavilo vsaj 30 let nazaj. Na Kras. V rojstno hišo moje mame.
Staromodni mlinček za poper, ki ga je imela moja nona Rozalija. A ta napravica me še najbolj spominja na strica Hermana, maminega brata. Moji najlepši spomini nanj segajo kakih 35 let nazaj, ko je bil star približno toliko, kot sem zdaj jaz. Bil je poln humorja, in je mene in svoja sinova večkrat kam odpeljal, naj si bo na sladoled, na morje, v gozd po gobe in tako dalje. Še zdaj ga vidim, kako je navdušeno vrtel ročico mlinčka in si popral svoje mineštre, ki jih je nato z velikim užitkom na ves glas posrkal. Moj stric, ki se je nekaj let po mojem otroštvu ujel v vrtinec črnih misli, ta pa ga je navsezadnje posrkal vase.
Naj mi mlinček iz tržnice Alberta Cuypa odganjajo morečo tesnobo, ki se zna včasih kot mrzla, lepljiva krpa oviti okrog mojega srca.

Binkoštna sobota

Kako si želim, da bi bil vsak dan tak, kot je bila binkoštna sobota: topla, sončna, polna dogajanja in nenadejanih dogodkov. Dan, ki ni do pičice načrtovan in ko se mi nizozemskim razmeram prilagojena čud malce razrahlja in pusti naključju in spontanim pobudam prosto pot.
Tisto soboto, pred dvema tednoma, je bilo čudovito toplo in odločila sem se, da bom storila nekaj, kar sem že dolgo nameravala, a vedno strahopetno odlašala: z Jelko sva se šli kopat v reko Zaan, ki teče lučaj stran od naše ulice.
Svojo odločitev sem obelodanila med kosilom, pri katerem so se nam pridružili svak Paul, svakinja Desiree, Jelkin najljubši bratranec Lucas njegova dve leti starejša Charlotte. S kotičkom očesa sem ujela zaskrbljeni izraz na Willemovem obrazu, a še preden je ta utegnil ubesediti svoje dvome, je Paul moje namene gromko pozdravil: "Menda ja, vroče je dovolj!" In zatem še enkrat nepreklicno spodkopal vsak Willemov poskus nasprotovanja: "Popoldne pa gremo vsi skupaj plut po reki!"
Rečeno - storjeno! Polna pričakovanja je Jelka z rokavčki že na rokah skakljala ob meni. Ko sva prišli do konca našega otočka, kjer je majhna plaža, so se me za hip polotili dvomi. Kako naj se jaz, neroda, kakršna sem, z Jelko po lestvi spustim v reko. K sreči je soseda malce pridržala Jelko. Stohudičev, kako je bila voda mrzla! "Hja," pravi soseda Truus, "Prejšnji teden smo še s plašči hodili naokoli."
Ma marš, mi, ki smo se svojčas kopali v Soči, se pa ja ne bomo dali! Jelka je uživala, ko sem jo metala v zrak. Ona je bila daleč najmlajša med kopalci, jaz pa daleč najstarejša, a od vseh sva najbolj divjali. Presenečena sem ugotovila, da je reka Zaan slankastega okusa. Nič čudnega, v njej se primeša tudi voda iz Severnomorskega kanala, ki teče pol kilometra stran. Kasneje smo tja zavili s Paulovim čolnom. Za Antonieja je bila to prva plovba. Prav nič mu ni bilo všeč in jokal je, dokler mu nismo dali dude. V varnem Willemovem naročju ne nezaupljivo pogledoval naokrog.
In potem smo šli vsi skupaj v mesto na večerjo. Prvič z otrokoma. Sploh ne vem, zakaj sva z Willemom to tako dolgo odlašala. Čisto v redu je bilo, če odštejem to, da se mi je Jelka, ki je sedela pri meni v naročju, polulala po krilu. Zanjo sem seveda vzela dodatna oblačila za vsak slučaj, s sabo pa nisem računala. Pa se ni bilo vredno sekirati.
Prešerne volje smo se vračali domov. Ura je bila devet, sonce pa še ni zašlo. Tik pred domom nas je v svojem kabrioletu s spuščeno streho prehitel Ignac, najbolj cool tip naše ulice. Veselo smo mu pomahali vsi, razen Jelke. Ta je s široko odprtimi očmi zaprepadeno vzkliknila: "O, ne! O, ne!!! Avto je pokvarjen! Streha se je zlomila!"
Ignac pa je strmoglavil na samo dno frajerske lestvice.

Flyer

Niet alles is verstikkend perfect en geregeld in Nederland. Ik haal diep mijn adem voordat ik me aan dit bericht in het Nederlands waag. De aanleiding en de aanmoediging is de flyer van de organisator van het evenement ter ere van 200 jaar stadsrechten van Zaandam. Heb je dat wel eens? Een verkeerd bestandje bij je mail toevoegen? Een kladversie in plaats van het definitieve document? Hoogstwaarschijnlijk is dit gebeurd bij de PR van de organisatie, maar toch blijf ik me dat afvragen. Die fouten... alsof ze door iemand expres werden gemaakt!
Hoe groot is de kans op die ene slip of the finger die van de gemeente Zaanstad 'de gemeenste Zaanstad' maakt? De spellingscontrole ging hiermee natuurlijk schaapachtig akkoord, maar ging ongetwijfeld steigeren bij 'CALIMITEITEN'.
Toen ik verder in de flyer het woord 'drankenbootrace' aantrof, ging ik het direct googelen: je weet maar nooit. Als Sloveense -  Slovenen hebben een bepaalde drang naar drank - wilde ik die race voor geen geld missen, maar ik moest het helaas doen met drakenbotenrace, wat overigens spannender klinkt dan het eigenlijk is. (In alle eerlijkheid moet ik ook bekennen dat ik zojuist ook Onze Taal moest raadplegen voor de juiste spelling en vervoeging van 'googelen'.)
Verder vrees ik trouwens ook dat ik niet 'om de zondagmiddag' van de Zaanparade zal genieten zoals de flyer belooft.
De tekst afspeurend tref ik allerlei kwesties aan waarmee de auteur worstelt en ik leef intens met hem/haar mee: 'Aanvullen?' 'als dit doorgaat' 'Eventueel iets over kaartverkoop?' Onder 'CALIMITEITEN' stelt de schrijver  een wellicht retorische vraag 'Wat wil je hier precies zetten?' gevolgd door een voorzichtige suggestie 'Evt. kan hier ook iets over de bereikbaarheid'. Je zou onder dat kopje een hele waslijst aan waarschuwingen, verwijzingen en alarmnummers verwachten, we wonen tenslotte in 'de gemeenste Zaanstad'.
Maar nee. Er viel weinig te melden. Geen calamiteiten. Alleen een gezellig, bruisend weekend. De flyer slaat echter alles, zelfs het prachtige vuurwerk. Die gaat zo mijn wall of fame op en komt er voorlopig niet meer af.

Vnebohod

Pred štirinajstimi dnevi, na Vnebohod, ki ga na Nizozemskem praznujemo, sem se morala nasmejati podobici, ki jo je na Facebooku objavila Skupina za spodbujanje uporabe ogroženih nizozemskih besed - ja, ta skupina obstaja, prisežem, in sem tudi njena vdana članica. Na podobici Jezus v Nasini opravi; v pomežik že skoraj popolno posvetnim Nizozemcem ter kot bergla za spomin, kaj se na ta dan sploh praznuje:  Vnebohod, na četrtek, natanko 40 dni po Veliki noči, ko je Jezus zaključil svoje zemeljsko življenje ter se pred očmi svojih učencev dvignil v nebo. Nisem si mogla kaj, v duhu se mi je prikazala raketa, ki je švignila v zrak, zaprepadeni učenci, ki še ure in ure zaman skušajo vzpostaviti stik 'Ground control to Major Tom'. Priznam, da me je daleč zaneslo, bogokletno daleč. Mimo mene je priskakljala Jelka in si veselo požvižgavala.
'Jelka žvižga,' je Willem nepreklicno prekinil moje miselne troskoke. Še preden sem mu s svojim slaba tri leta in pol starim mamastim staccatom v glasu utegnila odvrniti 'bodi no pameten', sem v si v drobcu sekune ponovno odvrtela pravkar videno in slišano. Jelka žvižga. Kot kos. To je dosežek.
Blagoslovljen bodi Vnebohod, ki si vedno ob četrtkih, tako da imamo uradniki še v petek prosto. In seveda tudi super, da lahko, kljub temu, da je praznik, gremo v Hemo, kjer pokosimo in kjer nona Anica nakupi še zadnja darilca pred svojim odhodom v Bovec. Jelka v mestu kaže na trgovine: 'Ta je odprta, ta je zaprta!'
Zanesljiva Hema je odprta, vabljive vonjave nas privedejo v restavracijo v gornjem nadstropju. Jelka in Antonie nestrpno čakata na najmehkejšo žemljico s čokoladnimi drobtinicami na svetu. Počakajta, da plačamo, jima dopovedujem. Fino je kositi v Hemi, majhni otroci niso ovira, četudi napravijo pravo razdejanje. Mizo sicer po kosilu vestno pospravim in pladenj s prazno posodo in embalažo brumno odložim na polico. Ampak mravljišča padlih čokoladnih mrvic na tleh pa se brez sesalca nima smisla lotiti.
Na poti domov pridemo mimo trgovine z oblekami. Jelka pripomni: 'Tu ne bomo ničesar plačali. Je zaprto.'
Nekje, daleč nad orbito, je bilo za zatemnjeno Nasino čelado zaslutiti droben nasmešek.

Jaz pa vem, kaj naj z rabarbaro!

V maju se pustim na tržnici enkrat letno zapeljati rabarbari, tem prečudovito zardelim snopičem sočnih stebel. Vsakič, ko sem ta kar zajetni sveženj prinesla domov, sem dolgo kolebala, kaj naj z njim. Nekajkrat je nastal bolj ali manj posrečen kompot, bodisi v Jamiejevem, bodisi v Nigellinem stilu, letos pa sem staknila in priredila odličen recept zase in za vse tiste, ki ne vedo, kaj naj z rabarbaro. V dveh tednih sem jo že dvakrat tako pripravila in vsem je teknila.

Srborita rabarbara z jagodami 

Sestavine (za 8 oseb)

750 g rabarbarinih stebel

100 g vanilijevega sladkorja (pa ne tistega iz trgovine, ampak pripravljenega doma: v kozarec za vlaganje stresite 500 g sladkorja, vanj vtaknite 3 vzdolž prerezane stroke vanilije, zaprite, pretresite in počakajte dan ali dva)

sok polovice pomaranče

1 rdeč feferon

300 g jagod 

sok 1 limete ali polovice limone

1 cimetova skorjica

Priprava

Rabarbarina stebla operite ter narežite na približno 2 cm dolge koščke. Operite feferon: tistim, ki vam je rabarbarina srboritost dovolj, svetujem, da feferon razpolovite in mu odstranite semena, sicer bo v nasprotnem primeru rabarbara postala ne le srborita, temveč vražja, taka, kot jo bodo imeli radi tisti, ki jim je pikantna hrana v izziv. Če pa kuhate za otroke ali mevže, lahko feferon seveda brez večje škode opustite. Rabarbaro, feferon, pomarančni sok, sladkor in cimetovo skorjico kuhajte 10 min v skledi z debelim dnom na zmernem ognju. Odstavite, pustite, da se ohladi, odstranite cimetovo skorjico in feferon, dodajte očiščene in narezane jagode ter dolijte limetin ali limonin sok.
Prileže se kot priloga k svinjini, piščancu ali vanilijevemu sladoledu. Ali pa kar tako. Ohlajeno rabarbaro lahko 3 dni shranite v hladilniku. Če se ji boste lahko tako dolgo upirali.