Nestrokovno razglabljanje

Danes sem si po sili razmer morala vzeti prosti dan, ker sta moja dva moška podlegla nekemu podrepnemu virusu.
In tako mi ostane nekaj časa, da pobrskam po novicah na spletu. Preletim eno izmed mnogih brezplodnih razprav o cepljenju in se pri tem spomnim, da je pred pol leta v 'biblijskem pasu' Dežele mlinov na veter nastalo kar nekaj manjših epidemij. Na tem predelu, ki se vleče od jugozahodne province Zeeland, prek Rotterdama in vse do severa, so naseljeni sila strogi protestanti, skrajno konservativni in srhljivo bogaboječi, saj ne le, da ne cepijo otrok, ponavadi niso niti zavarovani. Božja volja rules, OK!
Tako se že ves dan ubadam z naslednjim vprašanjem: mar nasprotniki cepljenja gobezdajo tja v tri dni, ko zatrjujejo, da je izkoreninjenje določenih nalezljivih bolezni posledica izboljšave higienskih razmer, ali pa so 'ta ojstri' kalvinisti preprosto večji prašiči od ostalih prebivalcev Dežele mlinov na veter?

Čisto 'normalna' mama...

Že nekajkrat se mi je zgodilo, da sem hotela Jelki naenkrat reči 'pikica' in 'punčka' naenkrat. V javnosti. Na srečo te nerodne kontaminacije v Deželi mlinov na veter nihče ne razume. Seveda vsi dvigujejo obrvi takrat, ko ji rečem 'pupika', po nizozemsko zveni kot neka čudna izpeljanka drekca. Sem pač malo trčena, ob sodih dnevih dislektična, ob lihih vulgarna in sedem dni v tednu bolj ali manj histerična.
A zdaj vsaj vem, da moja družina brez mene lahko preživi in se zabava. Da se v hiši ne zaredijo ščurki, uši in bolhe, pa stenice in podgane, če me en teden ni doma. Pa da ne strmoglavi prav čisto vsako letalo v Ljubljano, da Bovca vsak dan ne prizadene potres ter da Kanin ne bo naenkrat izbruhnil lave.
V oktobru sem preživela teden dni brez svoje družine in - glej čudo čudno - nihče od nas ni umrl. A saj si ne mislim, da je Willem tako strašno nesposoben, da ne bi znal poskrbeti za otroka in hišo. Podzavestno se prikrade misel na to, da me bo nenadoma nekaj pokončalo in moji ljubljeni trije ne bodo imeli nikogar več, ki bi jih imel tako strašansko rad.
In potem se še čudim, ker se Jelka tako upira: ob prisotnosti none Anice se tudi jaz obnašam kot volčjak na prekratki verigi. Moja mama je točno vedela, kako vzgajati, prepričana je, da je vedno ravnala prav. Mene pa tako kuha, ko gledam podobne, samozavestne matere.
Kaj je to, z nekaterimi mamami? Dvomljivkami, sekiračicami, ki se na vse pretege trudimo, da bi bile supermame, potem pa gre marsikaj globoko v maloro, da ne rečem še kam drugam, danes je navsezadnje lihi dan.
Gledam te nizozemske mamice na kolesih: zadaj malček, spredaj palček, ob straneh dva cekarja polna nakupov, zardele, zadovoljne, uravnotežene, energične, trdno prepričane vase. Zadnjič sem se, tako otovorjena, ošinila v neki izložbi. Saj skoraj ni razlike. Vsaj na zunaj ne. In s primerne razdalje.

Ja, kaj naj pa zdaj, no?!

Pred leti so na ulici Wiertztraat v Bruslju, kjer je evropski parlament, preverjali kakovost čelad za motoriste.
Različne tipe teh čelad so s petega nadstropja v prostem padu spuščali na pločnik. Tudi najdražji modeli so se drug za drugim razbili. Tedaj se je nekdo spomnil ter na pločnik zagnal volneno kapo s cofkom. Ki je ostala cela. Od tedaj se vsi belgijski motoristi vozijo z volneno kapo s cofkom na glavi.
Tako Nizozemci brijejo norce iz svojih južnih sosedov. Belgijci so Bosanci Nizkih dežel.
Ampak jaz se spopadam z resno dilemo:
naj Jelki zdaj, ko je vse bolj mrzlo, po plavanju na glavo poveznem čelado, da ne dobi luknje v glavi, če pade s kolesa, ali naj ji čez mokre kodrčke in ušesa potegnem volneno kapo s cofkom, da ne stakne meningitisa.
Kajti sušenje las je za pčike.

Shit is on!

Včasih kakšen moj visokoleteči načrt s tako silo na trebuh pljusne v vodo, da me vse boli, najbolj pa duša. Kot zdaj. Pa tako sem si želela noni Anici izpolniti njeno veliko željo, da bi videla Islandijo. Že poleti sva rezervirali potovanje. Pojutrišnjem naj bi šli. Pa ne bova, ker je zbolela. Če bi bil skok iz kože olimpijska disciplina, bi lahko zaslovela po vsem svetu. Ampak gneva tako ali tako ni na nikogar stresti, ker nihče ni kriv. Malo se cmerim, pečem piškote in se bašem z njimi. Otroka me boječe gledata. 'Vidva nista nič kriva, otroka. Mama je žalostna, ker nona Anica bolna in ne bo mogla na Islandijo. Mamo bo pa tudi minilo in bo kmalu spet vesela.'
Jutri grem prvič v življenju za nekaj teden dni stran brez svoje družine. Na žalost ne v Rejkjavik, marveč v Bovec. Nekoč se bo izkazalo, da je bila to prava poteza. Ta trenutek pa je to prav beden občutek, da bi najraje ostala doma. Piškoti in rock and roll do daske, da me zapustijo temnočrne misli. Minus rock and roll do daske, ker sta otroka že tako ali tako preveč iz sebe.

Dam tot Dam - mini različica

Še nekaj tednov nazaj so se mi dvigali lasje ob misli, da bo morala Jelka kolesariti ob meni, med prometno konico, po skrajno zoprni cesti v šolo. Mali deklič zdaj že tri tedne suvereno pritiska na pedale, tu pa tam se ji še malo zaplete, sem pa tja povzroči manjši prometni zamašek, ko iz neznanega razloga sestopi s kolesa. Na srečo Nizozemci s tem računajo, ampak ko prihrumi mimo kakšen tovornjak ali kakšen prenapet mopedist, se naježim, mala pa hladnokrvno vztraja. Silno sem ponosna nanjo.
Pred nekaj tedni si je pritekla svojo drugo medaljo za mini Dam tot Dam tek. Nabrisala je sošolca Daniela in Arona, ki sta v primerjavi z njo bila na tazaresni 'pole position' med stotinami petletnikov.
Vsako tretjo soboto v septembru, ko je tek od Amsterdama do Zaandama, zjutraj za otroke organizirajo mini tek. Otroci od 4. do 8. leta po mestu tečejo 800 metrov, od 8. do 12. leta pa 2.2 kilometra. Štartajo po etapah, štiriletniki ob devetih, dvajest minut kasneje petletniki in tako naprej. Letos sem zadnjič tekla z Jelko. Drugo leto bo že lahko sama premerila razdaljo. Sicer pa je mala dama kaj kmalu spustila mojo roko in sama pretekla do cilja. Willem je vse to ponosno snemal, Antonie pa je v neznosnem drenu negodoval. Drugo leto bo smel tudi on. V ciljnem špalirju so Jelki okrog vratu obesili medaljo; da ne bo pomote, dobijo jo vsi, ki prispejo do cilja.
Po teku se otroci in starši zgrnejo na trg, kjer je sta ples in zabava. V športnem duhu  med otroki koračijo maskote, ki delijo bombone in hvalabogu tudi jabolka in banane. Med živ-žavom ugledamo helikopter. Prvi tekači iz Amsterdama so že blizu, spremljamo jih lahko na velikih ekranih. In potem v resnici pritečejo mimo. Otroka seveda opazujeta helikopter in navdušeno kažeta na motorizirano policijsko enoto in snemalce na motorjih, ki spremljajo atlete. Kurja polt in solze, ne morem si kaj. Vsi vzklikamo in tako bo vse dan, do petih popoldne, ko bodo zadnji udeleženci tekli skozi mesto. Antonie bo vse popoldne prebil na travniku in vsakič pomahal krožečemu helikopterju, ki bo vsakih deset minut priklopotal čez naš otok. Po elektronski pošti kapljajo rezultati in fotografije.
Vse mesto je pokonci, ljudje ob varnostnih ograjah vztrajno čakajo na družinske člane in znance, ki bodo prej ali slej pritekli mimo. Ampak vsi vzpodbujajo vse, vsi udeleženci so junaki. Tudi tisti, ki bodrijo pri zagradah in vzklikajo pri cilju.
Jelka se bo naslednji dan smela v šoli považiti s svojo medaljo. In s tem, da je prešišala pobe. To, da ima zagrizeno mater, bodo vsi skupaj na srečo spoznali šele čez kakih deset let.
Seveda redno škilim na Facebook: poln malih tekačev in ponosnih mamic in očetov. Ampak častna beseda, nekdo čisto resno sprašuje, kaj za vraga se je zgodilo v mestu, da že ves božji dan nad njim kroži helikopter. Kreten.

Dam tot Damloop: By Night!

Danes poteka znameniti tek od Amsterdama do Zaandama: že trideseti Dam tot Damloop. Zmagal je Kenijec Mwangangi, ki je razdaljo desetih milj pretekel v 45. minutah in 45. sekundah. Lep dosežek. Ko sem ga videla teči, me je oblila kurja polt in so mi stopile solze v oči. Vedno je tako.
Mesto živi s tem tekom. Prireditev  se začne že dan prej, v soboto, s tisočerimi pohodniki, ki umirjeno premerijo razdaljo med mestoma. Naš otok jih gostoljubno pričaka z rdečo preprogo, s pevci, DJ-ji, z razvpitim strganim dohtarjem, ki najmanj tavžentkrat ponovi, da so vsi dobrodošli na s soncem oblitem otoku. Jelkina prijateljica Eleonora gosti pse udeležencev s pasjimi piškoti, naša soseda deli bombone, mi pa vzpodbujamo. Ampak mene črviči. Zvečer sem na vrsti jaz. Prvič sem se prijavila. Sicer bolj za na Dam tot Dam za mevže, ampak vseeno. Letos so dan pred velikim tekom organizirali nočni tek po mestu: Dam tot Dam by Night, 6,4 kilometrov.
Ko smo ob petih popoldne pobodrili še zadnje pohodnike, so prostovoljci prestavili nekaj varnostnih ograj in postavili progo za nočni tek. Na drugi strani travnika so začeli obešati božično razsvetljavo, s sosedi smo na ograje postavili vaze s svečkami. Otroci so dirjali po travniku. Ob sedmih zvečer so ceste na naš otok zaprli za promet. To se v celi skoraj 20-letni zgodovini otoške soseske še ni zgodilo. Le organizatorji so v kombijih švigali sem ter tja. Prva skupina od 10.000 tekačev je nekje v mestu štartala takoj po sončnem zahodu, ob pol osmih. Jaz sem v zadnji skupini, ves tek bom pretekla v temi.
Otočani so se ogrevali za novo navijanje, trije DJ-ji so zasedli svoje postojanke. Ob dvajset do osmih so pritekli prvi tekmovalci. Otok je zahrumel. S tresočimi prsti sem si pripenjala številko na fluorescentno rumeno majico. 6136. Sosedje, svakinja, Willem, Jelka in Antonie so mi pomahali in odpravila sem se v mesto, na katerega se je zdaj dodobra zleknil mrak. Mračno nebo so v središču mesta prebadali svetlobni curki vseh barv. Na levem bregu reke Zaan se je vila rumena fluorescentna kača. Vsi prijavljeni smo dobili takšno majico.
Zaandam je bil ovešen v lučke. Ob cesti so stali prostovoljci in navijači: z baklami, fluorescentnimi palčkami, svetilkami in svečami.
Deset minut pred startom, se nas je zadnjih tisoč zgrnilo v startni prostor. Ob vzpodbudnem nabijanju glasbe so nas visoko na tribuni ogrevali štirje trenerji. Nestrpno odštevanje... in končno!! Ampak dren, dren... Na začetku smo se gnetli ob ograjah in se pomikali v tempu zakajenega reaggejaša. Strela! Strela!!!!
Feferon v riti me je pričel hudo ščemeti. Po nekaj minutah sem se predrenjala na levo in kočno tekla, tekla, TEKLA, mimo navdušenih meščanov, mimo lastnice najljubkejše trgovine z igračami v Zaandamu- na vso moč je trobila v rog - mimo desetin DJ-jev, mimo vriskajočih otrok, ki so nastavljali roke za high five - menda ja, deca, stegnila sem roko in jih plosknila kakih pet zapored-, mimo žonglerja z baklami, mimo pevca nizozemskih solzavih šlagerjev, mimo krohotajoče okajene druščine, mimo kimajoče zakajene druščine, po ulicah, okrašenih z lučkami prav meni na čast, po pločniku, po cestah, kjer čez dan smrtniki v pločevini ure in ure čakajo v zastojih, čez Den Uylov most, ki se zdaj ure in ure ne bo dvignil, pa če pripluje dvanajstjambornica, po desnem bregu reke Zaan, kjer naj bi me sosedova Yanne pri njenem veslaškem klubu oblila z vodo, kot je obljubila, a se v množici zgrešiva, za sabo puščam mlado in staro, skrbi in tegobe, pretečem še en most in pridem na naš otok, kjer upočasnim, saj mi zanima, ali sta otroka zdržala in počakala na mamo, najprej  ugledam bele sosedine lase, divje pomaham in za nagrado bušne vame val navdušenja, saj so me med stotinami tekačev ugledali šele zdaj, vidim Willema, ki kar žari, in otroka z velikimi očmi, ki sta videti malo zaspana, a vesela, ne morem si kaj, stečem k njim, poklonijo mi high five, pihnem jim poljubček, sosedje in svakinja mi vzpodbudno vpijejo, Lotte in Isa nekaj časa tečeta vzporedno z mano in najstniško vreščita, na drugi strani otoka navijajo znanci, družno z mojim fizioterapevtom - nikar si ne mani rok, Sjorsj - v dobrodošlico mi zabunka plesna muzika izpod šotora še nevemkolikegaže DJ-ja, in pred mostom v mesto jih spet ugledam ob ograji: Antonieja, ki v Willemovih rokah že bledo mežika, Jelkico, ki se upira Zaspančku, dobijo poljubček za lahko noč, nato ubogam Willema, ki kliče: teci, TECI, in tečem in TEČEM, zdaj že čez tretji most, mimo Monetove modre hiše, mimo policije, mimo knjigarne, kjer si me drzne prehiteti ena stara baba, porkodjavolo, le kako leto ali dve mora biti mlajša od mene, o, ne draga moja, to pa ne, pa če crknem, ampak nisem, le malo mi je v hlače ušlo, prekletainkontinenca, ko sem jo tik pred ciljem vendarle prešišala.
MATER, KAKO DOLG STAVEK!
Ko sem se z medaljo za (kot se je v avtomatsko poslanem e-mailu dalo prebrati) 1337. mesto vračala domov, sem s širokim nasmeškom ugotovila, da lahka kot peresce, lebdim na občutku, da sem tu doma.

Pred odhodom

Medtem ko mama piše svoj blog...

Danes popoldne so se otroci mirno začeli igrati v otroški sobi. S še svežimi nedeljskimi spomini sem se lotila pisanja svojega prejšnjega zapiska. N.A.P.A.K.A. Napaka, draga mamca!
Iz otroške sobe so prihajali umirjeni glasovi, čisto grobne, sumljive tišine ni bilo, da ne bo pomote.
Le Antonie je tu pa tam veselo odskakljal v dnevno sobo, češ, da se bo pogledal v ogledalu. Ošinila sem ga z očmi. Mislila sem, da sta ga punci v sobi našminkali. Pa ni bilo videti. Ko kakih petič pridrobenclja pred ogledalo, zaprepadeno ugotovim, da ima v roki škarje! Sicer tiste, za papir, ampak vseeno. Snamem si očala za branje in v hipu mi postane jasno.
'Hitro škarje nazaj, razbojnik!'
'Ampak meni je to tako fajn!'
'Sem škarje!'
'Še nisem do konca!'
'Takoj mi daj škarje, zdaj si ravno prav lep, če ne boš tak, kot papa!'
To je zaleglo. Videti pa je bil takole.

Willema sem nekaj ur kasneje tolažila, da izrezanega 'fjorda' čez kakšen mesec ali dva ne bo več opaziti.
Na vrtnih vratih se pojavi Jamie.
Pomignem ji, naj počaka. Jelko in njeno prijateljico Iso sem hotela najprej vprašati, ali je v njuni igrici še prostora za tretjo deklico.
Stopim v Jelkino sobo, kjer me je pravi železobetonski fršlok. Otroci so se zbrano igrali, to že. In to, da jogi s postelje vedno postavijo nekam v vražjo mater, prevrnejo hiško za lutke in podobno, to je tako ali tako del vsakdana, ampak kar je ugledalo moje oko, pa nisem pričakovala.

Čeprav je bilo logično, tega sem se zavedala še isti trenutek. Jelka si je že nekaj dni silno želela ostriči svoje barbike. In Isa in Antonie sta ji pomagala. Ostrigli so tudi Bebija in Doro, ki ima zdaj krajše lase od bratranca Diega. Tudi prav. Barbikam so nove frizure samodejno zvišale IQ.

Isa pa se je še celo utegnila stopničasto postriči. (Madona, MADONA, kaj bodo rekli njeni starši????)

Malo smo se pogovorili. Niso me ravno najbolj resno jemali, ker so verjetno zaslutili, da me medtem, ko jih fotografiram, podkožno lomi od smeha. Ampak zlobno sem jim omenila možnost, da Ise nikoli več ne bodo pustili igrati se pri nas.
'Isa bo morala k frizerju,' pošljem whatsapp njenemu očetu. Na kratko mu opišem pripetljaj in pošljem še sliko.
'Obljubim, da se ne bom režal, ko jo pridem iskat,' je odpisal.