Ljudje se v socialnih medijih predstavljajo v najlepši luči. Včasih pa ne gre, no. Res ne! Najde se dan, ko bi kot volk šavsala naokoli in bi bilo zame bolje, da bi ždela v kakšni temni votlini, kjer bi lahko po mili volji zavijala, tulila in preklinjala. V nasprotju z veselimi barvami, ki me obdajajo doma, me obletavajo črnočrne misli. Takrat ponavadi izginem iz Facebooka.
Mojo vsesplošno črnogledost navadno sproži kakšen nepomemben incident v službi. Nekaj, kar sicer niti omembe ni vredno, povzroči, da v trenutku izgubim vsakršno samozavest in samospoštovanje. Nekoč bo nekdo pogruntal, da sem totalno nesposobna in da nimam ničesar iskati na svojem delovnem mestu. In da je moja nenadkriljiva neumnost že vsem očitna, a me prenašajo in mi prizanašajo zgolj zaradi tega, ker sem tujka.
Poleg tega sem ničvredna mati, žena in hči. Sliši se pretirano, vendar včasih res tako mislim, brez vsake sposobnosti niansiranja. Črna nima svetlejšega odtenka.
So noči, ko ne spim, ker me v mrzlih valovih napada slepa panika. V morastih vizijah se mi prikazuje tisto, česar me je najbolj strah: namreč, da se bo mojima otrokoma kaj zgodilo in da bom to s svojo neumnostjo ali nerodnostjo povzročila sama. Strah pa tako ohromljujoč, da se komaj odpravim iz postelje v dnevno sobo, kjer si te misli skušam pregnati s kakšno knjigo.
Ena neprespana noč še nekako gre. Zjutraj je življenje videti znosnejše. Dve taki noči pa sta preveč. Podnevi sem popolnoma neprebavljiva in hudo razdražljiva zaradi pomanjkanja spanca. Komaj se krotim, da naših tečnih mačk ne brcnem, da bi v visokem loku odleteli skozi zaprto okno. Da ptiču ne zavijem vratu. Da se ne derem na Willema. Da sitne Jelke ne zalepim za tapete, kot temu pravijo Nizozemci.
Pri nas nimamo tapet. Zatorej strahovito kolnem, če me nihče ne sliši, in zaženem kaj na tla. Ponavadi moj mobilni telefon. Siemens. Letnik 2004. Neuničljiv.
Na srečo to mine. Ker sem popolnoma izčrpana, spim 10 ur zapored. Prebudim se v lepo jutro. Spremenilo se ni nič, razen zornega kota. In hormonske slike.
haha Irena!Ne dvomim, da je tvoja izpoved resna in iskrena, po datumu sodeč te je napadla luna. Na koledarju je narisana bela luna, še vedno ne vem ali je to polna ali ta prazna, beri mlaj.Nekdo bi moral voditi statistiko našega počutja ob teh dnevih (lunah) in bi na marsikatero vpršanje našli odgvor.
OdgovoriIzbrišiHej samo človek si.In prav je tako!! kako bi pa cenila ta lepe in srečne dni, če bi tega ne doživljala?
Rada te imam. In zame si top 10!!!
In najbrž nisem edina <3
Hvala, Natali, to je bilo pred približno štirimi tedni. Mlaj in hormoni. Pa tudi geni so imeli prste vmes, mater jim! :)
OdgovoriIzbriši