Včeraj se je zgodilo nekaj, kar mi ne da miru... Malo pred zaključkom mojega delovnega časa me pokliče Lenie, naša tajnica. S tresočim glasom izdavi: 'Irena, res ne vem, kaj naj naredim!' Železniški policisti so namreč pravkar na Oddelek za nizozemščino iz ne ravno pojasnjenih razlogov privedli nekega študenta. Menda se je hotel vreči pod vlak. To je na Nizozemskem pogost in najučinkovitejši način dokončnega slovesa od Solzne doline.
Policisti so apatičnega nesrečnika dostavili naključni mladi profesorici. Ta je zaprepadena planila v tajništvo po pomoč. Lenie se je najprej domislila koordinatorja Berryja, ki naj bi študenta poznal. Berryja pa nikjer! Torej je klicala mene, če morda vem, kje se Berry nahaja. Na žalost pojma nisem imela, kje naj bi bil.
'Obstaja kakšen protokol za take primere?' me je obupano vprašala Lenie.
Protokol? PROTOKOL?!!! Na srečo Lenie posluša svoj odlično razvit šesti čut, ki ji je narekoval, da je poklicala še dva starejša profesorja, ki sta poskrbela, da revež ni odšel. Berryja so k sreči tudi našli, jaz pa sem morala domov.
Le zakaj je železniška policija človeka s samomorilskimi nagnjenji pripeljala na fakulteto? Ni imel dokumentov? Morda je imel le študentsko izkaznico, ali pa je bilo edino, kar so izvlekli iz njega to, da študira nizozemščino?
Če bi imel zlomljeno nogo, nikomur ne bi padlo na pamet, da bi ga odpeljal drugam, kot na urgenco. Če pa se človeku stre duša, naenkrat nihče ne ve, kaj naj z njim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar