Nizozemske šege 1: Kraljičin dan

30. aprila smo praznovali Kraljičin dan. Da ne bo pomote, nismo obeležili rojstnega dne sedanje kraljice Beatrix, ki je rojena 31. januarja, temveč njene matere, pokojne Julijane. Julči, kot so ji ljubkovalno rekli Nizozemci, je bila zelo priljubljena in je kraljevala od 1948 do 1980, zdaj pa že sedem let dobrohotno mežika izza oblakov.
Letos je bil čudovit Kraljičin dan, najsončejši in najtoplejši, kar ga sama pomnim. Na ta dan Nizozemci privlečejo iz podstrešij in kolesarnic svojo šaro in jo skušajo prodati. Prodaja se lahko povsod, večinoma pa so za to določeni prostori, kot so parki, trgi, za promet zaprte ulice in podobno. V Amsterdamu si skušajo nadobudni trgovčki že dober teden pred velikim dogodkom zagotoviti kar najbolj ugoden prostor in si ga označijo z bezet, zasedeno. Nam tega ni treba. Do našega prostora v parku imamo tako rekoč naravno pravico, saj se nahaja tik za našim vrtom. Po zaslugi sosede Truus naš park že četrto leto gosti bolšjaka nad bolšjaki, vključno s potujočo slaščičarno, s prihajajočimi ali prezrtimi glasbenimi skupinami in z DJ-jem Martom. Iz presušenih tal so se tudi letos kimaje dvignili kar trije gumijasti gradovi, ki so se ves dan dobrohotno pozibavali v ritmu navdušenega skakanja otrok. Drevesa v parku so se z oranžnimi zastavicami prijateljsko povezala s hišami.
Na ta dan se spodobi, da si navlečeš oranžno oblačilo in na glavo povezneš karseda predimenzionirano oranžno pokrivalo ali lasuljo. Oranžna je barva nizozemske kraljevske družine. Po Viljemu Oranskemu iz šestnajstega stoletja, Očetu Očetnjave. Ta je Nizozemce povedel v upor proti Špancem, ki se je razvnel v 80-letno vojno, v kateri so si Nizozemci naposled izborili samostojnost. Malokateri Nizozemec ve, da se ima za oranžno barvo zahvaliti Francozom. Viljem je namreč z odobravanjem samega Karla V. Habsburškega podedoval Francosko pokrajino l'Orange in s tem tudi naslov 'princ Oranski'. Prvotna nizozemska zastava je bila oranžno-belo-modra, dokler si je v tridesetih letih prejšnjega stoletja niso prisvojili nacionalisti, to pa se je kraljici Viljemini, Julčini materi, tako prizamerilo, da je 1937 leta odredila, da bo odslej zastava rdeča, bela in modra. Taka kot še dandanes plapola na Kraljičin dan in na druge praznike.
Pravzaprav se praznik začne že na predvečer, ko v Hagu in Amsterdamu izbruhne vsesplošni žur, na našem Otoku pa Truus velikodušno toči tradicionalno oranžado in oranžno grenčico. Kdor je pameten, poseže po oranžadi; grenčica je namreč odurna, a Truus na ljubo jo solidarno srknemo. Za njenim hrbtom pa jo hinavsko zlijemo stran: fej, gravža!
Willem pred spanjem s podstrešja v dnevno sobo prestavi naš shit, kot ljubkovalno poimenujemo robo, ki se je hočemo znebiti. Kar nekaj večerov je vročično odbiral kramo in nanjo lepil rumene listke s cenami. Hladnokrvno je na prodajo obsodil star roštilj, svetilke, fotoaparat, plakate itd. Sumila sem ga, da bo v svoji vnemi zaznamoval tudi košaro, v kateri sta prve mesece predojenčkala Jelka in Antonie. Po krivici!! Moje materinsko srce na praznik ne bo krvavelo.
Na veliki dan smo ob devetih s shitom vred prišli pred vrt. Sosedje niso bili nič bolj zgodnji. Naš prostor  smo bratsko delili s svakinjo Desiree, svakom Paulom, nečakinjo Charlotte in nečakom Lucasom in njihovim shitom. Tudi oni stanujejo na Otoku. Le da oni ob reki Zaan, mi pa ob parku. Letos je bil naš shit kvalitetnejši od njihovega. Razen Antonieja smo bili vsi zvesto odeti v oranžno. Celo nona Anica je ponosno nosila oranžen pulover, čeprav je bil tak, kot bi ga kupila pri Darkotu v Bovcu. Med nami povedano: kupila ga je pri Darkotu v Bovcu.
Ob desetih je že bil dren. Naš Otok so preplavili številni neotočani, ker je pač naš bolšjak še boljši od tistega v Amsterdamu. Pravimo. Willem si je mel roke. Znebil se je roštilja, svetilke, fotoaparata. Plakati pa niso šli. Moj stari pokvarjeni nakita pa ja. Znebila sem se tudi dveh osovraženih oblek. Ena se je zelo lepo podala novi lastnici, prekrasni mladi Tajki. Pomerila si jo je v naši dnevni sobi. Veselila bi se skupaj z njo, če ne bi poklicala svojega moža... Starega, odurnega, zoprnega. Nevesta iz kataloga. Dan je za trenutek pridobil grenak priokus, ki se še z grenčico ni mogel meriti. Ampak samo za trenutek. Ker je nenadoma zazvonil telefon. Desiree. Našla je idealno darilo za Jelko. Starinski voziček za punčke, za pičlih 5 evrov. Po skopo podanih koordinatah sem Desiree množici le našla. Voziček je prodajala njena soseda. Za zanikrn siv bankovec sem dobila del njenega otroštva. Ki pa bo na srečo kdaj pa kdaj spet priškripal mimo njene hiše. Jelka je nad njim namreč navdušena. Pa ne le ona, voziček nam je vsem v trenutku prirastel k srcu.
Končno najdem čas, da se z Jelko odpraviva po bolšjaku. Za 5 evrov si nakupiva igrico z abecedo, dve knjigi o Miški in ksilofon. Willem medtem od Charlotte kupi kičast steklen lestenec, ki ga bo naslednji dan obesil v stranišče. Uspe se nam držati pravila: ne zapravi več, kot prodaš.
Popoldne se nam pridružita tudi Astrid in Eduard. Ne jaz ne Willem se ne spomniva, da bi ju povabila, a se oba narediva, kot da je seveda že zdavnaj bilo vse zmenjeno. Naša vrata so široko odprta, sploh pa na Kraljičin dan. Malinovca, sendvičev, špagetov in sladoleda je itak dovolj za vse. Sekret je tudi na voljo. Popolnoma skregano s svojimi načeli sem ga vmes celo še na hitro očistila.

Antonieja tu pa tam zvito prinesemo ven. Naš shit postane takoj bolj privlačen. Prmejduš, uspe mi prodati celo nekaj knjig, ki so mi kazile knjižno omaro. Astrid in Eduard sta indonezijskega porekla in dajeta našemu prostoru pravi kozmopolitski čar. Jelka divja naokoli s svojim novim starim vozičkom. Reka ljudi se počasi spremeni v potoček. Nona Anica si nabira kondicijo in teka za Jelko. Po Otoku zazvenijo hiti izpred dvajsetih let in nas spodbujajo pri pospravljanju neprodane šare. Kar nekaj jo bo tragično končalo v velikem kontejnerju, ki ga je komunala postavila na koncu parka. Naš preostali shit bo dobil popravni izpit naslednje leto. Če bo podstrešje dopuščalo.
Prodali smo kar za 80 evrov navlake! Če odštejem 15 zapravljenih evrov, imamo 65 evrov čistega dobička! Da niti ne govorim o pridobljenem prostoru na podstrešju in v omarah. A kaj, ko po večerji pozvoni sosed Jakob z goro svojega neprodanega shita, ki bi po njegovem mnenju prišel prav Jelki in Antonieju.  Hja. Zastonj robe se pa ja ne bomo branili! A smo Nizozemci, ali ne, porkaduš?!