Peklenski september

Te dni mislim, da sem v peti prestavi, v resnici sem pa v leru. Peklenski september. To je mesec, ko izgubim nadzor nad lastnim življenjem in stopicam po metaforičnem robu  živčnega zloma. Mrzlične priprave na fakulteti po nekem čudežu obrodile uvodni študijski teden brez žrtev. Navadno v tem mesecu butam s tipkovnico ob mizo in jokaje prisegam, da bom dala odpoved. To pot ya to ni bilo časa, ker je bilo treba tolažiti tajnico, profesorico, ki ji v učilnico za 25 oseb kljub nasilni improvizaciji ni uspelo strpati vseh 40 študentov, študenta, ki ga je vsem uvodnim študentskim zabavam in prireditvam navlkljub dajalo domotožje itd. Škatla z robčki je izropana občemela na mizi in zaman čakala na zamenjavo. Pač ni časa.
Zagrizeno sem moji dragi profesorici ure in ure iskala primernejši prostor, kar je na srečo uspelo. Ženska me zdaj pomotoma kuje v zvezde, saj ne ve, da sem za premajhno učilnico kriva prav jaz; pred pol leta, ko sem rezervirala učilnice za ta semester, se seveda nisem spomnila, da je njen predmet o osvajanju tujega jezika vedno bolj priljubljen. Kdor nima v glavi, ima v neplačanih nadurah.
In ko prepozno pridem domov, svoji hčerki seveda ne bom odrekla igranja s štempiljkami, čeprav je potem treba drgniti ne le hčerko -črnih obrob za nohti se, da ne bo pomote, ne lotevam - marveč tudi mizo in tla. In potem se mimogrede spomnim prijateljice Anite, ki je štempiljke podarila takrat, ko sva se nazadnje videli... skoraj leto dni nazaj!!! Septembra naj bi prišla na obisk: do konca meseca pa le še teden dni. V naglici ji napišem sporočilo. Kar malo mi odleže, ko mi odpiše, da tudi njej obveznosti niso dopustile, da se oglasi.
Ko sem že za računalnikom, vendarle še enkrat pobrskam po prijateljičinem blogu. Preberem, da sem pozabila na njeno srebrno poroko. Vsa skesana jo na hitro pokličem, ji čestitam in obljubim, da jo ob priliki spet pokličem. Ni časa za klepet, ker me grozeče gleda kup nezlikanega perila.
September je že nekaj let čas večih stranskih tirov, na katere so začasno preusmerjeni moji prijatelji, živali in kuhinja, ki se v tem času omejuje na nenavdahnjene zrezke, zelenjavo in krompir.
Ko nekega deževnega septembrskega torka spet prepozno vpadem domov, Antonie pokomentira: 'Da. Da. D.D.D. Daa, daa!' Prvo sinkovo čebljanje. Pomembnejše od vseh akademskih prigod in tegob. Resnobno in zavzeto brblja, kot bi šlo zares. Pa saj gre zares. Z vso zagnanostjo se zaklepetam z njim. Naj mi prijatelji, mož, likalnik in navsezadnje tudi služba oprostijo. Če pa ne, je tudi prav.

Zvečer se še v kopalnici ozrem na poličko pod ogledalom. Našim zobnim ščetkam se je pred tednom dni pridružila še četrta: nežno modra.