Greš k memi?

'A greš spančkat' in 'greš k memi' sta bila edina stavka, ki ju je Jelka premogla, ko je bila bolna. Zanimivo, kako dvoletniki govorijo. Predvsem ponavljajo. Zato Jelka govori o sebi v drugi ali tretji osebi in namesto trdilnih stavkov tvori vprašalne. Ko bi rada šla spat, torej ne reče: 'Grem spat' ali 'Rada bi spala', temveč ponovi vprašanje, ki ji ga ponavadi zastavim sama: 'A greš spančkat?'
Ko to reče, se vedno malo zmrazim, saj se zavem, da uporabljam preveč pomanjševalnic. To počnem nezavedno, prav tako tudi za precej tonov dvignem glas, ko se pogovarjam s svojima otrokoma. Odrasle to večkrat razdraži, malčki pa imajo to na srečo radi. Antonie se glasno hihita, ko mijavkam, kikirikam in cvilim. Moje mukanje in skovikanje sta mu po svoje tudi všeč, a izvabita mu le smehljaj izza dudice. Zanimivo je, da vse mame piskamo, ko komuniciramo s svojim malim naraščajem, no ja, skoraj vse: Azijke so izjeme. Sicer se nam glas sam od sebe zviša, če ustnice raztegnemo v nasmeh. Nasmeh se sliši, dragi moji, tudi po telefonu.
In pravkar se moram nasmehniti ob misli na Jelkin opis fotografije, na kateri moja prijateljica Nataša pestuje Antonieja: 'Nataša in Antonie greš k memi'. Kar po Jelkino pomeni: Antonie sedi v Natašinem naročju. Ko se namreč Jelka hoče pestovati, me vpraša, kar jo vprašam sama; 'Greš k meni?' Ampak 'n' se ji spremeni v 'm', da je lažje. Zanimivo, da Jelka brez težav izgovori 'nona Anica', svoji podgani pa pravi 'podgama'. Podgama je, preden se resno ustrašite, plišasta maskota naše Komunale. Lenobna izgovorjava. Ni naključje, da otroci najprej začebljajo 'baba', 'mama', 'dada', 'tata', 'papa', ne pa 'kuku' ali 'žožo'. Najlaže je izgovarjati soglasnike, ki se tvorijo v sprednjem delu ust in samoglasnike, ki se tvorijo na sredini ust. Tako sta mama in papa dobila svoje ime, od Turčije (ane, baba) pa do Velike Britanije (mum, dad). In ubogi slovenski očetje, ki zelo dolgo čakajo, da jih potomec prvič pokliče 'oči'.
Med počitnicami v Sloveniji je Jelka pijačo naše in vaše mladosti preimenovala v 'kopto'. Izgovorjava 'k-ja', ki se tvori zadaj v ustih, je bistveno težja, kot izgovorjava soglasnikov, npr. m, t, b, p, ki se oblikujejo spredaj. Ko otroci enkrat obladajo 'k' na začetku besede, to nikakor ne pomeni, da jim bo šel ta glas gladko z 'jezika', če se bo nahajal na sredini besede, sploh pa v kombinaciji s soglasnikom, kot je 't'. Jelka si je   izgovorjavo zahtevne 'kt-skupine' olajšala tako, da je 'k' pretvorila v 'p'; slednji se namreč, tako kot 't' tvori spredaj v ustih.
'Kom maar, Jelka! Dajmo, Jelka,' se Jelka po nizozemsko spodbuja, ko prvič sama spleza po lestvi na tobogan. In zjutraj, ko ji podam kozarec pomarančnega soka, kar sama pravi: 'Kijk eens, Jelka,' še preden ji utegnem reči: 'Izvoli, Jelka.' Do nedavnega je še vse pozdravljala s 'Hallo, Jelka!' ampak to je zdaj prerasla.
Prerasla je tudi izmišljeno tatajno, ki ni pomenila nič dobrega. Besedo je pred meseci jezno in včasih v joku kot urok ponavljala vsakič, ko ji kaj ni bilo prav. Tu in tam je še sredi noči iz babyfona zlovešče zahreščalo: 'Tatajna!!!' in nama z Willemom pošteno nagnalo strah v kosti. Tudi katuje, hačekatuje ni več v modi, čeprav je ta 'besedna zveza' Jelko strahotno zabavala med previjanjem. Da bi jo spravila v smeh, moram zdaj ponavljati novo izmišljenko: spup. Vrag si ga vedi, kaj naj bi to vse skupaj pomenilo. Puško sem vrgla v koruzo že pri tatajni.