Antoniejevo stokanje me je že navsezgodaj vrglo iz sna. "Gnnnnn! GNNNNNN!!!," se je revež trudil. Budna, a z zaprtimi očmi sem počakala, da se je pokakal. Prikrevsljala sem do njegove posteljice, kjer je vame bušnil 'vonj limet', kot temu pravi Jan, eden od vzgojiteljev v vrtcu. Fantič me je veselo pogledal. Kljub turobnemu, deževnemu jutru, kljub že tedne trajajočemu trganju v križu, vratu in ramenih - moj bog, ali jih imam osemdeset, ali kaj - je široki smehljaj presončkal mrak v spalnici. Preoblekla sem Antonieja in ga potiho odnesla po stopnicah navzdol v dnevno sobo, kjer naju je škripaje pozdravila muca Pipika. Ki se je seveda spet polulala pred vhodna vrata. Malha stara mačja inkontinentna!! Z Willemom se že devet let redno pridušava, da jo bova odnesla nazaj v zavetišče, a kaj, ko je sicer tako strašno prikupna. Čas je za prvi aspirin. Že dneve se borim proti nekemu zahrbtnemu virusu. Medtem ko Antonie vriska na svojem stolčku, počistim rumeno lužo pred vrati. Antonie zahteva svojo jutranjo kašico, ki jo v hipu pomlati. "Zdaj pa v akcijo," me pogleda. Položim ga na njegovo odejo, kjer zadovoljno telovadi. Pospravim posodo, pripravim zajtrk.
Ko kava zabrbota v aparatu, z napol priprtimi očmi v kuhinjo prilomastita Willem in Jelka. Jelka se takoj loti prepečenca s čokoladnimi mrvicami. Ko zajtrkujemo in mežikamo v sivo jutro, Willem predlaga: "Pojdimo v Noordwijkerhout k omi Tiny in opu Wimu!"
"O! Jaz sem pa mislila, da bi raje šli v bazen," sem rekla, potiho pa sem razmišljala, koliko aspirinov me bo ta podvig stal. Če se hitro odpravimo, smo sklenili, se popoldne lahko še vedno odpravimo k Willemovim staršem. In smo šli. No, ne kar takoj... Vsaj pol ure je trajalo, da sem zbrala vso 'potrebno' kramo in jo stlačila v tri torbe. Brisače, plavalne pleničke, gel za tuširanje: moj, Willemov in otroški, rezervne obleke, plenice, kopalke, rokavčke, rozine, kekse, mleko, stekleničko, krtačo za lase itd itd.
Naposled smo le odrinili; ne v naš bazen v Zaandamu, kjer sva z Jelko svojčas hodili na plavanje dojenčkov, temveč v par kilometrov oddaljeni Zaandijk, kjer imajo prav bahaški bazen. Tam pa sva bila z Willemom le enkrat, pred osmimi leti.
V bazen smo prispeli pet minut čez deset, torej pet minut po tem, ko so bazen odprli. Vrsta pa do vrat! To je navadno trenutek, ko se Willem obrne in gre domov. A tokrat se je po moško z Antoniejem v maxi-cosi-ju postavil na rep kače in junaško prenašal Jelkino nestrpno cviljenje. Nato smo se pridrenjali v garderobo, kjer je Jelka doživela malo klavstrofobično travmo, ker sva se preoblačili v mali kabini za eno osebo in ne v veliki garderobi, ki jo je bila še vajena z najinega čofotanja v zaandamskem bazenu. Še sreča, da ji je ob magičnem trenutku - ko sem iz nahrbtnika potegnila rokavčke - obraz spet zasijal. Hja, Antonieja pa v mini kabini ne moreš preobleči. Torej smo se prebijali naprej, dokler nismo naleteli na razkošne kabine s previjalnimi mizami... Marsikaj bi nam bilo prihranjeno, če bi jih odkrili že prej.
Willemu sem prepustila zapleteno vtipkavanje kode za garderobno omarico. Vanjo je Willem strateško uspel spraviti vse torbe in obleke, razen mojega nahrbtnika. Napaka in nesporazum. V omarico mora zgolj moj nahrbtnik z denarnico, ključi, telefoni in fotoaparatom, ostale torbe z brisačami, geli za tuširanje (itd, itd) pa moramo imeti pri roki. Na srečo mu ni zakuhalo. V znak globokega odobravanja in spoštovanja nisem zahtevala, da se še enkrat vrne k tipkovnici za omarice. Fotoaparat, ja... Klinc, bomo pa drugič ovekovečili Antoniejevo 'prvo' plavanje. A vseeno bi se od jeze najraje urgiznila v rit, če bi se le mogla.
Nevsezadnje smo le prišli do vodnega paradiža, v katerem se je namakalo kar precej ljudi, vendar hudega drena ni bilo. Jelka je takoj zakoračila v vodo, Willem zaskrbljeno za njo, jaz pa sem Antonieju navlekla tiste srčkane male rokavčke, ki jih je Jelka že prerasla. Njegove modre oči so se na široko razprle, ko sva se potunkala v vodo. Brrrr, bila je pa bolj mrzla, kot so obljubljali na spletni strani. Ampak Antonie ni mevža. Brcal je z nožicami in se pustil voditi po bazenu. Stojično je prenašal male pljuske, ki jih je s svojim skakanjem povzročala Jelka. Jelka vodo obožuje, tudi v tem sva si podobni. In videti je, da je Antonie tudi navdušen, čeprav malo bolj zadržan. Veselo sva čofotala, pela pesmice, se nekajkrat celo potunkala -dojenčkom to ne povzroča nobenih preglavic- malo je sicer zahlastal za zrakom, a pritožil se ni. Kvečjemu se je čudil. Tudi rokavčki so mu bili všeč, predvsem levi, na katerega se je, če je le mogel, prisesal z usteci.
Ob enajstih sta Jelka in papa odčofotala novim plavalnim podvigom naproti, z Antoniejem pa sva šla pod tuš. Zadovoljno je brenčal pod toplim curkom. Mali mož, petit bonhomme, je utrujeno obležal na previjalni mizi s hudo pikasto ritko. Revež. Na debelo sem ga namazala, preoblekla, položila v maxi-cosi ter se odpravila po Jelko. Na srečo se je tako upehala, da ni preveč protestirala, ko sem jo potegnila iz vode. Preden smo zbiti, a zadovoljni sedli v avto, je gotovo minilo vsaj pol ure.
Na poti k parkirišču nas je dohitel par z dvema malčkoma. "In sem smo prišli, ker naj bi bilo fajn," je utrujeno zamomljala blondinka. "Ah, drugič bova bolj spretna," jo potolaži partner. Besede sta nama vzela z jezika. Opa Wim in oma Tiny bosta morala počakati na naslednji konec tedna. Vsi štirje smo morali po kosilu spat.
Ni komentarjev:
Objavite komentar