Še ena glasoslovna

Po brodolomu na osamljen otok naplavi Američana, Francoza in Kitajca. Ko na kopnem malo pridejo k sebi, Američan hitro prevzame pobudo: 'I'll take care of drinking water, you, ' pokaže na Francoza, ' will take care of food and you,' pomigne Kitajcu, 'you'll take care of the supplies!' Rečeno - storjeno. Brodolomci se odpravijo vsak na svojo stran. Američan v gozdu kmalu odkrije studenec, se napije sveže vode, označi mesto ter se vrne na obalo. Čez nekaj časa se vrne Francoz z ribami in sadeži. Skupaj čakata na Kitajca, tega pa ure in ure ni od nikoder. Ko sonce zaide, se zaskrbljena Američan in Francoz odpravita v notranjost otoka, iskat svojega kitajskega kolega. Skoraj že v temi gresta mimo grmičevja, tam pa nekaj zašušti. Pred njiju skoči Kitajec in zavpije: 'SUPPLIES!'

Hja... Ta vic je treba slišati. Ali pa si ga vsaj prebrati naglas. Je pa to sicer moja najljubša šala na račun Kitajcev, ki ne morejo izgovarjati 'r-ja'.

Pred dobrimi desetimi leti mi je na neki zabavi prijatelj Yoeri predstavil svojega kitajskega kolega Jurijana. Sprva mi je bilo čudno, da ima Kitajec tako zahodnjaško ime, ampak spomnila sem se na kolegico iz faksa, Hai Jin Cao, ki sliši tudi na ime Helen de Haan. Veliko Kitajcev si navzame angleško zveneče ime, ko se preselijo na Zahod. Z Jurijanom se torej zapleteva v pogovor, nakar prisede še eno dekle: 'O, lej ga, Julijan!'
Strela! 'Ne zameri, sem narobe slišala,' sem se hitela opravičevati, 'jaz ti pa Jurijan pravim!'
'Čisto vseeno je,' je odmahnil. To pokroviteljstvo me je zbodlo in sem se prav kmalu malce poklapano pobrala.

Prav kmalu po tej zabavi sem začela obiskovati tečaj splošnega jezikoslovja. Ko je bilo na vrsti glasoslovje, mi je postalo jasno dvoje:
prvič, za Kitajca z zabave je bilo dejansko vseeno ali ga kličejo Julijan oz. Jurijan, in drugič, nikoli več se ne bom norčevala iz Kitajcev in njihove izgovorjave. No ja, zgornja šala je izjema zato, ker se mi zdi fenomenalna in tudi zaradi tega, ker se je ponudila kot izvrsten uvod v ta zapis.
Kitajci namreč ne ločijo med glasovoma 'l' in 'r'. Po domače povedano, težko slišijo razliko med 'l-jem' in 'r-jem'. Ta dva glasova, ki se nam zdita tako različna, sta si  zelo sorodna v tem, kako in kje se oblikujeta v ustni votlini. Problem je še v tem, da si je drsnik 'r', skoraj nemogoče prisvojiti, ko človek odraste. Moja prijateljica Hai Jing je problem sicer rešila tako, da 'r' izgovarja tako kot Angleži in Američani, a vendarle je ena redkih Kitajcev, ki ne meša teh dveh soglasnikov.

Kitajcem je torej vseeno, ali gredo v restavracijo ali lestavlacijo. Tako kot je nam Slovencem vseeno, ali gremo kući ali kuči. In tudi samoglasniki nam lahko povzročijo težave: malo ljudi zna pravilno izgovoriti angleški besedi bad in bed. Razlika med 'a-jem' v prvi besedi in 'e-jem' v drugi se maternim govorcem zdi  samo po sebi umevna, ostali pa se redkokdaj potrudimo, da bi ta dva glasova pravilno izgovarjali.

Tu na Nizozemskem me večkrat prekrstijo v Irino, kar me neznosno jezi: vedno se namreč spomnim na eno ukrajinsko avšo, ki mi je svojčas stopicala po živčkih. Slovenski ozki 'e' je namreč zelo podoben nizozemskemu kratkemu 'i-ju'. Jaja, Nizozemci imajo namreč dve vrsti i-ja: dolgega, ki se napiše 'ie', in je glede izgovorjave podoben našemu, ter kratkega, ki se napiše 'i', ta pa je bolj podoben našemu polglasnemu 'e-ju'. To dela vsem tujcem na Nizozemskem težave in jaz nisem nobena izjema. Še dandanes mi kdaj uspe reči: 'we hebben vies gegeten', namesto 'we hebben vis gegeten'. Prvi stavek pomeni 'zanič smo jedli', drugi pa, da smo jedli ribe. Pa da ne bi naštevala še drugih zadreg, v katere se kdaj pa kdaj spravim. 

Mimogrede, tistemu Kitajcu z zabave seveda ni bilo ime ne Julijan, niti Jurijan. Bil je Yu Liang.

'parčke'