V treh krasnih

Sobota se je odvila popolnoma drugače, kot sem si zadala. Vsi naši načrti so šli po vodi, tako kot se pritiče vsaki družini z majhnimi otroki, ki da kaj nase. Načrt je bil: zgodaj vstati, z Jelko v pekarno in na tržnico. Zatem v Ikejo, kupit posteljo za Jelko. Skrajni čas je že namreč, da se Antonie iz košarice preseli v Jelkino posteljico. Jelka pa bo dobila novo, večjo. Popoldne pa naj bi sestavili posteljo, pospravili košaro in vse kar spada zraven. Vmes še zlikati tistih par pralnih strojev, da ne bo treba zvečer, ko bi rada končno spet nekaj napisala za svoj blog.
V prvi vrsti sem sama zamočila. Ob sedmih zjutraj sem bila še tako zbita, da sem padla nazaj v posteljo in Willem me je pustil spati do pol devetih. Dobričina. Izgubljeni čas sem pridobila, ko sem sama v dežju na kolesu v pol ure opravila s pekarno, tržnico in turško štacuno, kjer prodajajo spodoben peteršilj in ne tistega skodranega brez okusa. Navadno na te sobotne pohode vzamem Jelko. V pekarni jo podkupijo z rozinovo žemljico, na tržnici pa z banano in rozinami. Otrok uživa, a kaj, ko vse skupaj traja dve uri. Ja, dve uri! Ne izmišljam si in ne pretiravam. Jelka noče v voziček, hoditi hoče sama in dvoletne deklice imajo pač kratke noge. Četudi sem nakupe opravila v rekordnem času, nam je uspelo doma zadevo do kraja zavleči. Vmes me je med previjanjem Antonie še v loku polulal. Nagonsko sem odskočila in prepozno sem se zavedala, da je veliko lažje vreči bluzo v pralni stroj, kot pa čistiti preprogo. In potem se mi je tako nagajivo nasmehnil, da bi bila najraje bi bila počakala, da bi me znova polulal.
Na koncu smo šele ob enih sedli v avto in se odpravili proti Haarlemu. 'Lahko si končno kupimo nove kozarce, nože in ponev,' sem se med potjo veselila. Ko pa smo prišli v Ikeo, jo je Jelka ucvrla, kot bi jo en teden imeli na verigi. Po uri dirjanja za njo, si z Willemom nismo seveda niti približno nisva ogledala posteljic, kaj šele, da bi katero izbrala in kupila. Za nameček pa je začel Antonie, ki je dotlej vse skupaj zelo po moško prenašal, od lakote začel jokati. Jelka pa ni hotela oditi, saj se je v otroškem oddelku odlično zabavala. Še naprej bi se šla mance s svojimi starši. Poslužila se je že zdrajsanega trika: teatralno se je vrgla na tla. Ampak pri meni to ne deluje. Ostanem mirna: kondicijo imam dobro, moj primež je železen. Da bom po tej akciji nujno morala k fizioterapevtu zaradi razrahljanega hrbta, pa je neizogibno. Willema raje niti ne pogledam, ker ga njegove čmokajoče pazduhe izdajajo. Živčen je ko strela in nemudoma se bo treba spraviti iz Ikee ter pozabiti na vse načrte; konec koncev si želim še mnogih zdravih in složnih let z njim.
Po obisku v restavraciji, kjer Jelko zvijačno zamotimo s sladoledom, se vsi pomirimo. Antonie je po običajni merici mleka spet v običajnem zen-modusu. 'Polna luna' mu pravimo. Na srečo nam je po nekem čudežu uspelo dobiti mizico v kotu, da sem ga lahko diskretno podojila.
Na poti v garažo se je Willem domislil, da bi se lahko oglasili pri njegovih starših. Peljali smo se po poti, po kateri se je Willem pred leti vozil na faks. Med Haarlemom in mestecem Noordwijkerhout je košček sicer kultivirane, a čudovite narave. Še celo na tak mrakoben in deževen dan so bila drevesa, mimo katerih smo se peljali, veličastna. Sem se bomo še vrnili. S kolesi, ko bo lepo vreme. Verjetno šele čez nekaj let, ko bomo lahko kolesarili vsi štirje.
Opa in oma sta se našega nepričakovanega obiska razveselila. Še celo na večerji smo lahko ostali. Na Nizozemskem je tak spontan obisk nekaj zelo neobičajnega. In sploh ni samo po sebi umevno, da lahko ostaneš na večerji, četudi si sin ljubljenček. Vsak pošten Nizozemec ima namreč najmanj dva meseca vnaprej vse strogo splanirano. Ljudje brez rokovnika veljajo na Nizozemskem za skrajno neodgovorne in če rokovnik kdaj slučajno pozabiš, to velja za prvorazredno šlamparijo. Na srečo so tudi izjeme. Ljudje, ki imajo v žlahti tujce, se včasih pošalim.
Domov smo se vrnili šele pol osmih. Do pol dvanajstih sem likala, blogu pa sem se posvetila šele danes. Načrtovano se je sicer izjalovilo, ampak včasih je treba improvizirati. Preveč smo vkleščeni med visokoleteče namere in se zagrizeno gremo bitko s časom. Še sreča, da nas včasih okoliščine, v našem primeru dojenček in malčica, prisiljo k temu, da gredo naši plani v tri krasne. Umetnost je v tem, da si to obrnemo v lastno prid: v treh krasnih je namreč lahko lepo.