Facebook je fenomenalen! Sinoči sem prejela sporočilo soproge svojega prvega direktorja. Poslala mi je njegovo fotografijo iz časov, ko je še delal v Ljubljani. Se ga še spomniš, je pripisala. Kaj se ga ne bi! Čeprav je od takrat, ko sem bila zaposlena pri tisti tuji organizaciji, minila cela večnost. Če ne štejem drage Nataške, ki je postala moja srčna prijateljica, se mi je od vseh zaposlenih prav on najbolj vtisnil v spomin. Izjemno sposoben, a mlad ter malce sramežljiv in neroden. Svojo bleščečo kariero je začel prav v Sloveniji.
Malo je ljudi, ki se lahko pohvalijo, da jim je nadrejeni napisal pesem. Jaz sem ena redkih. Takratne sodelavce sem namreč nekoč pripravila do tega, da smo po nizozemsko praznovali Miklavža. To pomeni, da je bilo treba izžrebani osebi kupiti darilo, ga zaviti na čimbolj izviren način ter napisati pesem. Žreb mu je določil prav mene in moram reči, da se je zelo potrudil. Tisto pesem imam še nekje shranjeno in vem, da bom nanjo naletela, ko bom iskala nekaj drugega.
Moji bivši kolegi pa bi se najverjetneje strinjali z mano, da je bil naš manager naravnost legendaren. In sicer zaradi listka, ki ga je neko popoldne obesil na vrata svoje pisarne. Kolega, ki je hotel vstopiti, je sporočilo videl zadnji hip. DO NOT ENTER, I'M NOT WEARING ANY PANTS, je pisalo. Še zdaj mi ni jasno, kako nam je uspelo, da smo se zgolj pridušeno smejali in nismo bruhnili v huronski smeh. Morda zato, ker nam je bil direktor tako pri srcu. Kasneje nam je v zadregi razlagal, da si je po nerodnosti hlače polil s kavo, jih zatem splaknil z vodo in dal sušit na radijator. Dokler mu žena od doma ni prinesla čistih hlač, je v samih spodnjicah nedvomno karseda dostojanstveno nadaljeval s svojim delom.
Od tega je minilo že šestnajst let. Gledam to njegovo fotografijo, na kateri je videti kot član kakšne britanske novovalovske skupine. Nehote me prešine misel, ki mi takrat, ko je bil moj šef, tudi na kraj pameti ne bi prišla: v spodnjih gatah je moral biti prav prikupen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar