Appelstroop neee, appelstroop ja!

Včeraj sem izvedela dve pomembni stvari. Prvič v življenju sem obiskala specialistko za ustno higieno, ki mi je razložila, da sem si vse življenje napačno čistila zobe. Z električno ščetko - trikrat hura za to iznajdbo - mi je demonstrirala, kako se tej stvari pravilno streže. Prisegla bi, da je bila njena demonstracija na las podobna temu, kar sama zvesto počnem dvakrat dnevno, ampak dobro, s specialisti se ne gre bosti. Malo je manjkalo, pa bi se spet počutila kot najbolj zahojena kmetavzarska malha, a na srečo nisem več v teh letih, da bi se prav za vsako malenkost dajala v nič.
Do drugega, najpomembnejšega spoznanja pa sem prišla ob kosilu: moja dvoletnica ima prav tak absurdni občutek za humor, kot ga imam sama. Po nizozemskem običaju je kosilo hladen obrok, kruh z namazom, sendviči ali solata in pazite: obvezen kozarec mleka. To zadnje pri nas nepreklicno preskočimo. Jelkin najljubši namaz je tako imenovani appelstroop, skoncentrurani, karamelizirani jabolčni sirup. To je črna, lepljiva packarija, menda zelo zdrava, ker je polna železa. Hudič je le, ker ima tudi okus točno po tej kovini. Ko je pomlatila dva namazana kosa kruha, je bila taka, kot bi padla v katran. Medtem, ko sem jo čistila, je naenkrat začela ponavljati: 'Appelstroop neeeeeee, appelstroop ja! Appelstroop neeeeee, appelstroop, ja!' Malo čudno sem jo pogledala, češ, kakšno skrivnostno geslo pa je zdaj to, ona pa mi je v odgovor vrnila prešeren nasmešek. In v hipu mi je bilo jasno, kaj hoče. 'Appelstroop neeeeee, appelstroop ja,' sem ji odgovorila, kar je sprožilo par minut kot žuboreči potoček veselega hihitanja. Bili sva na isti valovni dolžini in izmenično sva začeli ponavljati najino novo mantro. Nekaj monty-pythonovskega je bilo na tem. Zadovoljno sem pomislila, da sem vsekakor v dobri družbi, kar se humorja tiče. Pred leti sem se namreč znašla v krogu ljudi, ki so Monty Python imenovali 'Serija ki je smešna samo Ireni'. Dolgo je trajalo, da sem se jih otresla. Brrr, kakšen grozen folk, ljudje, ki se ne znajo smejati. Ti bi bili črna stran v mojem življenjepisu, če bi se mi zdelo vredno nameniti jim par pikrih vrstic. Pravo nasprotje moje dolgoletne prijateljice Mirjane, s katero sva kot cicibanki v nedogled ponavljali naslednje:
-Irena?
-Kaj je?
-Nič.
-Mirjana?
-Kaj je?
-Nič.

Kakor koli že, naj bom infantilna ali ne, neprecenljivo je, da sva se z mojo malčico skupaj nasmejali do solz. Tudi nanjo je to očitno naredilo vtis, saj se je še pozno ponoči naenkrat oglasilo iz babyfona: 'Appelstroop neeee, appelstroop ja!'