Spet so me klicali iz službe, a se nisem odzvala. Ne le zato, ker sem ravno mirila Antonieja, temveč tudi zato, ker sem se spomnila, da bom čez dva meseca spet sedela v pisarni. Šestnajst tednov porodniškega dopusta se izteče veliko prej, kot bi si človek mislil. Na Nizozemskem so škrti s porodniško. Novopečeni očki imajo le dva prosta dneva, vključno z dnem, ko se otrok rodi. Vsaka pobuda, da bi to dobo podaljšali na dva tedna, se je v parlamentu klavrno izjalovila. In tako si očetje pač vzamejo redni dopust, če si ga lahko. Nenazadnje sem si vzela ga tudi jaz. Glede na to, da imam kot svetovalka na fakulteti toliko prostih dni, da jih še nikoli nisem izkoristila, bi bilo neumno, da si ne bi privoščila še dodatnih dveh tednov. Sredi aprila torej začnem. In to ne na suho, ker me, kot že rečeno, dokaj redno kličejo.
V torek pa je prišla 'služba' celo na obisk: predstojnik Oddelka za nizozemske študije, kjer sem zaposlena, ter kolegica Lenie, ki me nadomešča. Natanko dve leti tega sta bila tudi na obisku, takrat ko se je rodila Jelka. Zelo sem bila vesela in počaščena čeravno tudi malce napeta, ko je Jelka skakala po kavču in vihtela svojo stekleničko z mlekom tik zraven v pražnji gvant odetega profesorja Praamstre. Ta se je namreč zapeljal k nam neposredno po svečani obeležbi obletnice ustanovitve Univerze v Leidnu. Uboga Lenie pa ni utegnila niti popiti svojega čaja, ker je pod strogim Jelkinim nadzorom bila primorana kleče potiskati žogice v plastično palmo, iz katere se je vsakič oglasila ista vražja viža. Ko tole pišem, se šele zavedam, da sem naravnost nesramna in nekolegijalna, ker nisem dvignila slušalke. Še posebej, ker sem v torek slišala dovolj, da sem na tekočem o vsem, še posebej pa o godlji, v kateri se je Lenie znašla. Jutri jo pokličem, sicer me bo kosmata vest pestila do aprila.
Ni komentarjev:
Objavite komentar