Pimp my cookie

Še sreča, da imam svakinjo Desiree, ki je polna dobrih zamisli. Dopoldne je prišla na kavo. Zraven nisem imela česa drugega ponuditi, kot tako imenovane marijine kekse. Tile najbolj bedni keksi na svetu se lahko merijo le s slovenskimi albert keksi, če jih sploh še prodajajo. Okrogle deščice z okusom po ničemer. Ampak če jih na debelo namažeš z nutello, je pa druga pesem, pravi Desiree. In prav ima. Pravkar sem si iz šestih marijinih keksov napravila tri božanske sendviče. Med preskakovanjem po tv kanalih sem jih na hitro pohrustala: že spet nobenega prebavljivega programa! Ta dan je pravzaprav potrebno poplakniti z obilo vroče čokolade, a me je strah, da padem v diabetično komo.

Zjutraj me je zbudilo Antoniejevo hrzanje - ne morem pomagati, res se oglaša kot kak žrebiček - ter Jelkin halo! haaalo-o! Na hitro oblečem Jelko in medtem, ko skače po postelji in teka iz kopalnice v sobo ter nazaj, podojim Antonieja. Vtem se Willem, ves polomljen in že tretji teden bolan, privleče iz dnevne sobe, kjer je kašljajoč prebil noč. Zajtrkujemo v etapah. Najprej je treba nahraniti mački, ki prav zoprno mijavkata in mi nadležno sledita na vsakem koraku. Nimfa tudi dobi svojo porcijo, ker demonstrativno grebe po kletkinem dnu. Jelko spedena kar Willem, delita si prepečenec. Dve skodelici kave, intravenozno. Z Jelko pomahava Willemu, ki se, vsaka mu čast, junaško odpravi v službo. In potem se začne žongliranje. Antonieju podajam dudico, Jelki žogo, vmes skušam pospraviti kuhinjo. Dopoldne nam popestri Desiree, ki je že mesece brezposelna, a se je pravkar vrnila z zelo obetajočega razgovora za službo. Ko odide, se odpravimo v park. Spraviti se iz hiše je dobesedno vojaška operacija. Ampak se izplača. Antonie v hipu zaspi, čim ga položim v voziček, Jelka pa teka in pada. Najprej se nam pridruži sosedov maček Dexter, potem pa še čivava Body. Ko prisopihamo domov, je že čas za kosilo. Na Nizozemskem to pomeni sendviče. Jelka nalašč polije kozarec z malinovcem, si s tem prisluži dve minuti osame na hodniku, medtem ko skušam očistiti tla, ki so še zdaj, ure po tem incidentu, še vedno lepljiva. Potem je spet na vrsti Antonie. Jelka spet divja po postelji in sune Antonieja v glavo. Še dobro, da ne hudo, ampak dovolj, da jo pošljem naravnost v posteljo in to brez dude. To namreč najdem šele čez dvajset minut. Ura je dve. Medtem ko oba otroka končno spita, se lotim večerje. To je nizozemski edini topli obrok, ki ga jedo okrog šestih zvečer. In danes bo to prava holandska tolažilna košta: govedina s hruškami, krompirjem in zimskim korenjem. Medtem ko lupim, se zamislim nad tem dnevom in nad dejstvom, da je dobro, da sem se odločila začeti z blogom. Še tako nezanimivemu vsakdanu je na ta način moč vdahniti nekaj posebnega. Polepšati ga, začiniti ga, ga napraviti privlačnejšega. Nekako tako, kot z nutello premazati brezvezne marijine kekse. Verjetno to počne veliko mamic in gospodinj. Nikakršna izjema nisem. Strah me je, da bo življenje švignilo mimo mene, in če si ne bom beležila teh vsakdanjosti ter jih delila z ostalimi, čez nekaj let ne bom več vedela, kako srečna sem bila zdaj. Srečna, ko nisem imela časa niti preleteti naslovov v časopisu, srečna, ko sem vsa klinčeva pozno popoldne obvisela pred televizijo in z obema otrokoma gledala ' teto Oprah' , srečna, ko sem se po večerji spotikala ob lego kocke, srečna, ko sem se mastila s keksi z nutello in se spraševala, ali se je sploh čuditi, da se vsak večer zadevam s sladkarijami.

Dexter