Preišči ta spletni dnevnik

nedelja, 06. februar 2011

Viharno nedeljsko dopoldne

Poskušala bom čarati in vzdrževati ta blog ob enomesečnem dojenčku Antonieju, ki mu je po dojenju potrebno še podajati dudico, dokler končno malo ne zatisne svojih očarljivih temno modrih očk. Ob dvoletni nadobudnici Jelki, ki se je navsezadnje dovolj upehala, da je pregnala mačka iz svoje posteljice in končno v njej zaspala. Napisala bom nekaj, medtem ko čakam na obisk, medtem ko je Willem, soprog, ves bolan pod tušem, medtem ko me nimfa in dve mački obtožujoče gledajo. Zunaj tuli južni veter, ki bi se, kot so meteorologi zmotno napovedovali, moral poleči že včeraj dopoldne. Ta isti veter nam jo je danes zagodel. Willem se je udeležil tekme streljanja z antičnim - jaz mu pravim 'zastarelim' - orožjem, jaz pa sem se z Jelko in Antoniejem vetru navkljub podala ven. Nekaj starega kruha se je nabralo za račke, galebe in črne liske. Živimo na malem otoku sredi reke Zaan, kjer je perjad že popolnoma razvajena in se zgolj leno guga na valovih in čaka, da ji kdo dobesedno nameče kruha pod kljun. Jata galebov se je zravsala za tistih nekaj koščkov kruha. Tudi Jelka ga je hotela, a namesto, da bi ga vrgla pticam, si ga je vtaknila v usta. Le upam lahko, da ni bil še čisto plesniv. Ko je kruha zmanjkalo, smo se z vozičkom odpravili okoli otoka, da bi videli, ali so zgodnje čebulnice že vzcvetele. Ravno sem spustila Jelkino roko, da bi ji pokazala kukajoče zvončke, se je v nas zagnal siloviti sunek vetra, ki mi je dobesedno privzdignil voziček, Jelko pa mi je na srečo pahnil v naročje. V istem trenutku je izza vogala prineslo možakarja, ki je poprijel za voziček in ga odpeljal v zatišje za vrtovi. Včasih ima človek več sreče kot pameti. Ni veliko manjkalo in vsi bi se znašli med račkami v vodi. Saj ne vem, ali se je vredno kriviti. Najlažje se je izgovarjati na trapaste vremenarje. Sita sem že svaljkanja doma. To mi načenja možgane. Edino okno v svet je internet, na katerega se obesim v kakšnem prostem trenutku, da se mi ne zmeša. Willem že več kot dva tedna bolega, pa še obiske dobimo, do česar mi niti malo ni, a vem, da mi bo klepet dobro del.
No, pa sem sčarala. To je moja prva objava v tem blogu. Me zanima, kdaj mi bo uspelo napisati drugo.

1 komentar:

  1. Oj, Irena-čestitam, da si se pridružila nam drugim blogerjem . Kot sem vedno rada brala tvoje šolske spise, tako pričakujem,da bom rada prebirala tvoje poste.
    Pozdravi doma in vse dobro♥ ♥ ♥ ♥

    OdgovoriIzbriši