Dr. Bayram

Če bi komu morala podeliti medaljo za posebne zasluge v mojem življenju, bi jo nemudoma podelila doktorici Bayram, nenadkriljivi ginekologinji turškega porekla. Navsezadnje gre njej zasluga, da sem pred dvema letoma pridobila novo dimenzijo: postala sem namreč mati. Sicer bi lahko pristala pri katerem koli izmed šestih specialistov v zaandamski polikliniki, a so me dodelili ravno njej. Živo se spominjam najinega prvega srečanja, ko sem z Willemom, mojim življenjskim partnerjem, kot kup nesreče ždela na stolu v njeni ordinaciji. Malce šegavo, a vzpodbudno naju je pogledovala izza svojih očal. Njena samozavest in odločnost sta mi vlili upanje, čeprav takrat nisem več verjela, da bom kdaj predala genreacijsko štafeto.
Moja sicer močna čustvena potreba po materinstvu je bila obenem precej abstraktna, a jo je dr. Bayram brez ovinkarjenja konkretizirala s preprosto nizozemsko zloženko 'kinderwens', želja po otroku. In potem je zavihala rokave in se kot gospodinja v kuhinji lotila mojega primera. Čez pol leta je po številnih pregledih ugotovila, da razen moje starosti ni drugih vzrokov za neplodnost. S hormonsko terapijo in ostalimi medicinskimi prijemi, mi je v tretjem poskusu uspelo zanositi. Z dr. Bayram sva se srečali po Jelkinem rojstvu, na rutinskem pregledu, nekaj mesecev po porodu. Takrat naj bi se dogovorili o kontracepciji. A je v mojem glasu zaznala dvom, še preden sem se ga zavedala sama. Kontracepcije sploh nisva več omenjali, napol sva skovali načrt za drugega dojenčka. 'Mi tega ne boste odstvetovali, glede na to, da jih imam že štirideset?' 'Kaj pa še! Ko boste pripravljeni za posege, se vidiva!' In čez nekaj mesecev sva se res. In spet je uspelo. 'Žagarca, ti imaš pa res srečo', me je dr. Bayram medtem začela tikati. Saj sem jo res imela, ampak ona je tudi imela zasluge za to. Nekega dne sem brskala po spletni strani zaandamskega kliničnega centra ter odkrila članek o njej.http://www.wieismijnarts.nl/medewerker/Bayram_Dr.%20N. Osupla sem prebirala, kako se je dokopala do svoje izobrazbe. Najverjetneje je kot najstnica prišla iz Turčije konec sedemdesetih, da bi se pridružila očetu, ki je delal na Nizozemskem. Gladko so jo vtaknili v nižjo poklicno šolo, kajti nikomur ni padlo na pamet, da bi v njej videl bistro, nadarjeno deklico. Na žalost so videli temnolaso tujko, ki je slabo govorila nizozemsko. Po opravljeni nižji poklicni šoli se je lotila srednje tehnične, po tej pa gimnazije ter večernih tečajev, dokler ni bila sprejeta na medicino. Kapo dol, dr. Bayram, pot ni bila gladka, a je vztrajno vodila navzgor. Asistenti so jo pred kratkim v bolnišnici izbrali za najboljšo specialistko, ki zelo dobro razlaga, je dostopna in takoj pripravljena pomagati.
Na srečo je bila prisotna tudi pri Antoniejevemu rojstvu. Prihrumela je v sobo in še preden je zaprla vrata, je vpila: 'Žagarca moja, glava se že vidi!' Babica in asistentka, ki sta bili že pri meni, sta kar odskočili. Ko me je zgrabila panika, je spet vpila: 'Žagarca, zberi se, ne lomi ga zdaj!' In na srečo se ni obotavljala ter je malega fantka, ki se je zataknil v porodnem kanalu z vakuumom spravila na plano. Nobenega cirkusa, olepševanja, ovinkarjenja. Le malo se ji je zatresel glas, ko nas je, vse objokane od olajšanja in sreče zapustila, hiteč pomagat drugi porodnici. 'Čez šest tednov se vidiva!' Ja, vidiva se, draga dr. Bayram. Ampak tokrat se bova do konca pomenili o kontracepciji.